Dnevi izjemne vročine in prekomerne onesnaženosti pogosto ne sovpadajo, vendar je naši dve skupini na Univerzi Texas A&M kljub temu zanimalo, če se število dni z dvojno nevarnostjo povečuje in kakšna so posledično zdravstvena tveganja.
Da bi to preverili, smo uporabili računalniški model, s katerim smo opazovali sopojavnost izjemne vročine in prekomerne onesnaženosti v Južni Aziji. Model vključuje trende na področju toplogrednih plinov in onesnaženosti zraka zaradi izpustov iz industrijskih in neindustrijskih virov, rasti prebivalstva, trende preseljevanja in celo vrste onesnaženosti zraka zaradi vremena, reliefa in okoliških oceanov.
Naše napovedi kažejo, da bo število dni s tako ekstremno visokimi temperaturami kot prekomerno onesnaženostjo in število prizadetih ljudi do leta 2050 skokovito naraslo.
Na Južno Azijo smo se osredotočili zaradi tega, ker že zdaj predstavlja enega od žarišč podnebnih sprememb, število prebivalstva pa se bo do leta 2050 predvidoma povečalo z 1,5 milijarde na dve milijardi. Po najslabšem scenariju podnebnih sprememb in majhnim zmanjšanjem CO2 ter drugih onesnaževal, bo na tem območju pogostost tako ekstremno vročih kot tudi ekstremno onesnaženih dni večja za 175 %, s posledično 78 dnevi letno, ki bodo zadali dvojni udarec.
Poleg tega bi se obseg zemljišč, ki bi jih ta dvojna nevarnost prizadela 60 ali več dni na leto, v obdobju od 2000 do 2050 desetkrat povečal, kar za Južno Azijo pomeni od 2 % do več kot 25 %. To pa bi pomenilo tudi več kot 60-dnevno dvojno nevarnost za več kot 52 % prebivalstva.
Zakaj je to pomembno
Tako ekstremna vročina kot onesnaženost zraka imata za človeško telo lahko resne negativne posledice.
Ekstremna vročina poveča verjetnost vročinske izčrpanosti in kapi, poslabša pa lahko tudi potek kroničnih bolezni, kot je srčna bolezen.
Da bi bolje razumeli učinke ekstremne vročine na stopnjo smrtnosti, že preučujemo vplive na zdravje, ki jih v zvezni državi Teksas povzročajo izjemno visoke temperature.
Znano je, da onesnaženost zraka povzroča astmo, srčne bolezni, zaplete v nosečnosti in ostale resne zdravstvene težave.
Kaj se torej zgodi, če se človek sočasno spopada z obema problemoma?
Znanstveniki so ugotovili, da človek, ki je poleg onesnaženosti zraka izpostavljen tudi drugim sočasnim povzročiteljem stresa, postane dovzeten za oboje. To se je izkazalo pri kombinacijah kot sta onesnaženost zraka in kajenje kot tudi onesnaženost zraka in COVID-19.
Težko je natančno reči, kakšen učinek ima lahko dolgoročna izpostavljenost dvojni nevarnosti vročine in onesnaženosti zraka na zdravje človeka, saj obstajajo le redke študije o kombiniranih učinkih obeh. Kljub pomanjkljivim rezultatom pa ti kažejo, da več ljudi umre, če se ta dva pogoja pojavita sočasno.
Česa še ne vemo
Celotne zdravstvene posledice zaradi kombinacije ekstremne vročine in prekomerne onesnaženosti so v večji meri še nepoznane, zlasti v številnih državah v razvoju, kjer niso bile opravljene študije in kjer se bodo ekstremni pojavi po pričakovanjih še slabšali. Tovrstnim pogojem bodo v prihodnjih desetletjih izpostavljene milijarde ljudi, čeprav raziskovalci še ne vedo povsem, kakšna bodo tveganja.
Katere populacije, tako demografsko kot v smislu kroničnih bolezni, so podvržene najvišjemu tveganju? Kako nevarni so dnevi z dvojno ekstremno nevarnostjo za človekovo zdravje? Kje živi prebivalstvo, ki je najbolj izpostavljeno?
Prav zato je toliko bolj pomembno razvijanje empiričnega razumevanja odnosa med zdravstvenimi posledicami in številnimi okoljskimi povzročitelji stresa, kot je vročina in kakovost zraka.
Kaj sledi
Pomembno je, da vemo, kdo je v največji nevarnosti, treba pa je razmisliti tudi o skupnih preventivnih ukrepih.
Z uporabo naših modelov smo ugotovili, da bi zmanjšanje ogljikovega dioksida in emisij onesnaževal zraka brez CO2, pa čeprav za zmerno količino, ki precej odstopa od zahtevanih dveh stopinj Celzija po Pariškem sporazumu, lahko preprečilo večino resnejših posledic.
Celo po najbolj skromnem scenariju zmanjšanja emisij, imenovanem RCP6.0, po katerem emisije do leta 2060 dosežejo vrhunec, bi se pogostost dni z dvojnim ekstremom do leta 2050 povečala za samo 58 % v primerjavi s 175 %, ki se jim približujemo. Prebivalstvo in površine zemljišč, ki bi bile tej nevarnosti izpostavljene, bi bile za polovico manjše, kot smo predvideli v običajnem scenariju. Tovrstna povečanja še vedno niso zadovoljiva, vendar pa dokazujejo, da so prizadevanja za ublažitev še kako pomembna.
Menimo, da mora svet ukrepati hitro in na primer izkoristiti sedanjo oživitev gospodarstva za naložbe v zeleno energijo. Naše prihodnje generacije si ne zaslužijo umazane, vroče prihodnosti.
Avtorja prispevka: in
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
