Čustveni simboli oz. čustvenčki so v pisni komunikaciji postali splošno prisotni – sporočila začinjajo smeškoti, srčki in ostale grafične ikone.

Prvi jih je narisal grafični oblikovalec Shigetaka Kurita, konec devetdesetih pa zasnovalo japonsko kumunikacijsko podjetje NTT DoCoMo.  Zdaj so ti simboli povsod.

Toda ali bi čustvenčka tako naglo vstavili v sporočilo, če bi vedeli, da bi ga prejemnik lahko razumel kot grožnjo ali žaljivko? Kaj če bi zaradi tega lahko pristali na sodišču? Ali če bi vas pravno zavezoval k pogodbi, ki je niste nikoli formalno podpisali?

Po svetu – vključno z Veliko Britanijo, Novo Zelandijo in Francijo –  je čedalje več primerov sodne prakse, pri katerih so sodišča pozvana k razlagi čustvenih simbolov kot dokazov. Na to temo je bilo zato objavljene vedno več strokovne literature, kamor spada tudi raziskovanje na področju forenzičnega jezikoslovja, ki ga oba študirava.

Pojem »forenzičnega jezikoslovja« je leta 1968 prvič zapisal profesor jezikoslovja Jan Svartvik, ki je analiziral jezik v seriji sodnih pričanj. Forenzični jezikoslovec John Olsson to področje opredeli kot

… povezavo med jeziki, kaznivimi dejanji, pravom, ki vključuje tudi organe pregone, pravnimi zadevami, zakonodajo, pravnimi spori ali postopki, in celo spori, ki lahko potencialno vključujejo pravne prekrške ali potrebo po pravnih sredstvih.

Na globalni ravni pa forenzični lingvisti ponujajo strokovno mnenje o čustvenem simbolu kot dokazu. O sporni uporabi simbolov v Južni Afriki še ne poročajo tako pogosto, toda glede na prakso drugje po svetu, bodo forenzični jezikoslovci kmalu prišli v poštev tudi na njihovih sodiščih. Ravno zaradi tega je pomembno, da spremljajo zadnja dogajanja na področju čustvenčkov kot dokazov.

Čustveni simboli na drugih sodiščih

Forenzične jezikoslovce na sodišču pokličejo kot izvedence v sodnih primerih, v katerih podajo analizo pravnih dokumentov in drugih oblik  ustnih in dokumentarnih dokazil – vključno s čustvenimi simboli. Na podlagi uporabljenega jezika v dokumentu ali izjavi ocenijo njihovega avtorja. V sodni dvorani lahko zagotovijo tudi sodno tolmačenje.

Vodilna država, kjer v sodnih postopkih uporabljajo čustvene simbole kot orodje za diskreditacijo drugih, so Združene države. V nekem primeru z okrajnega sodišča je tožnik trdil, da ga je čustvenček »z molečim jezikom« užalil in očrnil na družbenih omrežjih. Sodišče je potrdilo, da je bil čustvenček namenjen žalitvi, posmehovanju, kritiziranju in blatenju. Ta razlaga je bila sprejeta v zvezi z dejstvi in ostalimi okoliščinami, ugotovljenimi v primeru.

Razlaga čustvenih simbolov, kjer dejanski namen pošiljatelja ni popolnoma jasen, bodo ugotavljali na osnovi ostalih ustreznih dejstev in okoliščin, vključno z naravo in tonom ostale komunikacije, odnosa in spremljevalnih dejavnikov. Za to bo potrebna skrbna razlaga v večjezičnem okolju in tam, kjer komunikacija poteka med različnimi kulturami.

V Franciji je bila leta 2016 moškemu izrečena 3-mesečna zaporna kazen, ker je grozil bivši partnerki. Proti njemu je bila vložena obtožnica na podlagi poslanega sporočila s čustvenčkom, ki ima uperjeno pištolo.

Sodišče je odločilo, da se čustvenčka s pištolo lahko tolmači kot

… grožnjo s smrtjo v obliki slike.

V nekaterih primerih so čustveni simboli ljudi na sodiščih tudi pravno zavezovali. V civilnih zadevah so ameriška sodišča čustvenčke »z dvignjenim palcem«, »udarjeno pestjo«, »rokovanjem« in »sončnimi očali« razlagali kot sporazum ali namen sklenitve pogodbenega sporazuma.

Razlaga čustvenih simbolov bo v okviru pravosodja zahtevala specifično znanje, zato so forenzični jezikoslovci z izvedenskim mnenjem in podporo sodiščem pri razlagi dokazov nepogrešljiv del sodnih dvoran. Forenzični jezikoslovci imajo pri zagotavljanju pravice in dostopa do pravnega varstva pomembno vlogo na sodiščih po svetu.

Eden izmed večjih problemov, s katerimi se morajo ti strokovnjaki soočati v vsaki večkulturni družbi, so kulturne ovire. Te lahko pošiljatelja čustvenčka nenamerno postavijo v neprijetno – in celo pravno – dilemo, če si ga prejemnik razlaga drugače kot je bil predviden namen.

Glede na naše lastno razumevanje in subjektivno prepričanje ter ideje so nekateri čustveni simboli lahko žaljivi, rasistični, brezobzirni in homofobni. Glede na temno preteklost, ko so temnopolte ljudi primerjali z opicami, lahko čustvenček »opico« prejemnik dojema rasistično, »prašičji rilec« pa je mogoče razumeti kot zelo žaljivo ali ponižujoče.

Seveda pa se tovrstni nesporazumi ne pojavljajo samo v Južni Afriki. V Italiji »roka s ščepcem« pomeni »Kaj bi rad?«. V neprofitnem podjetju Unicode Consortium, ki se ukvarja z mednarodno standardizacijo programske opreme in besedilnih prikazov pravijo, da do nesporazuma pri tem čustvenem simbolu ne bo prišlo, saj »vsi vedo, da Italijani govorijo z rokami.« V Indiji, na primer, ista kretnja pomeni način spraševanja ali je nekdo lačen. Znak z dvignjenim palcem medtem ljudem v določenih delih sveta pove, da je vse v najlepšem redu, drugje pa je žalitev.

Čustveni simboli ne bodo izginili. Če sklepamo po svetovnih primerih, se bodo nedvomno začeli pojavljati tudi na sodiščih v Južni Ameriki. Forenzični jezikoslovci lahko igrajo glavno vlogo pri usmerjanju sodišč, ki si prizadevajo razlagati čustvene simbole kot dokaze.

Avtorja prispevka: Zakeera Docrat in Russell H. Kaschula

Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman

The Conversation