Futurologi so takrat napovedi začeli dojemati kot nekaj, kar je osnovano na znanstvenem razumevanju sveta in ne na tradicionalni preroški podlagi. Genske spremembe, vesoljske postaje, umetne maternice, video telefoni, brezžični internet in kibernetski organizmi so napovedovali že futurologi iz 20-ih in 30-ih let prejšnjega stoletja. Tovrstne vizije so bile takrat sprva nedvomno znanstvena fantastika. Pojavile so se v genialnih in domiselnih knjigah To-Day and To-Morrow (Danes in jutri) iz dvajsetih let, ki nakazujejo začetek naše sodobne definicije futurologije, ki v ospredje pred prerokbo postavlja napovedi, temelječe na znanstvenih dejstvih. Omenjena serija več kot 100 knjig je človeštvu in nenazadnje znanstveni fantastiki priskrbela ključne vpoglede in navdih. Če se potopimo vanje, bomo ugotovili, da nas ti pionirski futurologi lahko veliko naučijo. Avtorji so v svojih prvih odzivih na nove tehnologije, kot so letalo, radio, snemalnik, robotika in televizija, razumeli, kako te spreminjajo naš občutek, kdo smo.
Pogosto so objavljali bistroumne raziskave o naslednjih korakih, kot v primeru Archibalda Lowa, ki je v svoji knjigi Brezžične možnosti iz leta 1924 napovedal mobilni telefon: »Čez nekaj let bomo lahko s pomočjo brezžične žepne naprave lahko na letalu ali na ulici govorili s prijatelji.« Vsi ti strokovnjaki so v svojih knjigah ustvarili zelo individualne vizije, vendar pa so se vsi pri razmišljanju o prihodnosti zavzemali za pristop, temelječ na znanosti, ki ni nujno vedno koristil samo korporativnim ali vladnim strukturam. Včasih že rahlo domišljijske zgodbe so tako pogosto presegle današnje bolj previdne in preudarne predstave. Eden izmed tovrstnih posebnežev je bil tudi izjemen genetik J. B. S. Haldane, čigar knjigi Daedalus ter Znanost in prihodnost sta v letu 1923 navdihnili celotno serijo knjig o različnih vrstah znanosti in njihovih tehnoloških potencialih. Po njegovem mnenju je bilo na področju fizike glavno delo narejeno s teorijo relativnosti in razvojem kvantne mehanike, ostalo pa je še nekaj bistvenih nalog, ki bi prispevale k boljši tehniki: hitrejše potovanje in boljša komunikacija. Tudi področje kemije bi se moralo bolj osredotočati na praktično uporabo, kot je odkrivanje novih vonjev ali razvijanje sintetične hrane, namesto ustvarjanja teoretičnega napredka. Zavedal se je tudi, da bodo potrebne alternative fosilnim gorivom in napovedal uporabo vetrne energije. Večina njegovih napovedi se je uresničila, čeprav še vedno nestrpno čakamo tiste nove okuse, ki bodo morali biti malce boljši od slane karamele.
Presenetljivo pa je, kaj vse je ta bistroumen in genialen znanstvenik spregledal, zlasti kar se tiče prihodnosti teoretične fizike. Dvomil je v to, da bo jedrska energija kdaj izvedljiva. Ni mogel predvideti prihodnjih odkritij novih delcev, ki so vodila do radikalnih sprememb v modelu atoma. Kot tudi ni mogel predvideti teoretičnih napovedi črnih lukenj, teorije velikega poka ali odkritja gravitacijskih valov. Z začetkom moderne genetike pa je videl, da ima biologija nekaj najbolj razburljivih možnosti za bodočo znanost. Napovedal je genetske spremembe in bil že v svojem času prepričan, da je, glede na to, da je človek sposoben spreminjati živalske vrste v izredno velikem obsegu, samo še vprašanje časa, kdaj bo enako veljalo za njegovo vrsto. Če to zveni podobno kot evgenika, ki jo je zagovarjal Haldane, pa je vredno omeniti, da je bil hkrati tudi glasen nasprotnik prisiljene sterilizacije in rasističnih gibanj, ki so bila takrat popularna v Nemčiji in ZDA. Napredek, ki je pritegnil pozornost mnogih bralcev, je bil razvoj zarodkov zunaj telesa, v t.i. umetnih maternicah. Takrat je Haldane skoval tudi že izraz klon. Čeprav umetne posteljice še vedno zvenijo kot znanstvena fantastika, pa je njihova realnost vse bližja. Maja 2016 so objavili, da so v umetni maternici 13 dni uspešno razvijali človeške zarodke, kar je en dan manj od zakonsko predpisane meje. Konec meseca aprila 2017 so umetno zasnovano maternico za hranjenje prezgodaj rojenih otrok uspešno preizkusili na zarodku ovce. Stoletje zatem, ko je Haldane skoval to napoved, se zna morda tudi ta uresničiti. Preden bodo umetne maternice postale del rutinskih možnosti, bodo najbrž služile zgolj za reševanje pri nujnih medicinskih primerih.
Takratna znanost pa ni bila namenjena samo tem avtorjem. Imela je tudi družbene in politične posledice, kar lahko rečemo tudi za napovedovanje. Mnogo soustvarjalcev te serije knjig je bilo družbenih naprednjakov, tako na področju spolnosti kot v političnih zadevah. Haldane je z zanimanjem pričakoval, kako bo zdravnik prevzel določene naloge duhovnika in kako bo znanost ločila spolni užitek od reprodukcije. Z umetno maternico je predvidel rešitev žensk pred bolečinami in tegobami med samo nosečnostjo. Idejo kot tako bi lahko po eni strani označili za poskus feministične miselnosti, medtem pa bi jo nekatere feministke dojele kot poskus nadzora moških nad ženskim telesom. To nam dejansko kaže, kako so bili ti avtorji glede takratnih polemik in družbenih nagnjenj daljnovidni. Nekatere napovedi tehnološkega napredka iz serije knjig To-Day and To-Morrow so osupljivo natančne, kot npr. video telefoni, polet na Luno, robotika in zračni napadi na glavna mesta. Spet druge so prikupno netočne.
V knjigi Aeolus or: The Future of the Flying Machine (Aeolus ali: prihodnost letečega stroja) je Oliver Stewart leta 1927 navedel, da bo britanska obrt v množični proizvodnji nadvladala ameriško. Izjemno navdušen je bil nad žiroplani s propelerjem na repu in rotorjem na strehi, ki so bili takrat takorekoč modna muha. Zamišljal si jih je za polete na kratke razdalje, ki pa bi se postopoma razvili v leteče ladje. Nedvomno so bile te v modi za prestižna potovanja čez ocean, vendar so z vse večjimi in zmogljivejšimi letali in večjim številom novozgrajenih letališč sčasoma izginile. Kot vsa futurologija, je tudi omenjena serija, polna vzporednih svetov, po katerih bi lahko krenila zgodovina, vendar ni. V feministični izdaji Hypatia or: Woman and knowledge (Hypatia ali: ženske in znanje) iz leta 1925 je žena Bertranda Russella predlagala, da bi morale biti ženske za gospodinjska dela plačane. Žal se tudi to ni uresničilo.
Težava pri razmišljanju o prihodnosti je uganiti, katera od ločenih poti vodi do naše bodoče realnosti. V večini knjig so trenutki presenetljivo točnih napovedi prepleteni z napačnimi prerokbami. To ne pomeni nujno, da je njihova natančnost zgolj posledica naključij. Vzemimo recimo enega najbolj brilijantnih znanstvenikov na področju molekularne biologije, J. D. Bernala in njegove knjige The World, the Flesh and the Devil (Svet, meso in hudič). Bernal je znanost uporabil za orodje pri preseganju naših možnosti. Menil je, da se z obstoječim stanjem ne bi smeli sprijazniti, če si lahko zamišljamo nekaj precej boljšega. Predstavljal si je, da morajo ljudje raziskovati druge svetove, za kar pa bo potrebna zasnova ogromnih vesoljskih postaj, primernih za bivanje. Ko pa se Bernal loti mesa, postanejo stvari rahlo čudne. Za razliko od ostalih avtorjev, je zadevo razvijal še korak dlje. Prvič je razmišljal o smrtnosti ali natančneje o omejenosti naše življenjske dobe. Zanimalo ga je, kako bi znanost lahko prispevala k njenemu podaljšanju. Pri večini smrti oseba umre, ker telo preneha delovati. Kaj ko bi lahko možgane presadili v gostiteljsko napravo, s pomočjo katere bi mislečega človeka ohranili pri življenju precej dlje?
Bernalov miselni eksperiment razvije prvo razlago, ki jo filozofi danes poimenujejo hipoteza o »možganih v kadi«, le da je moderna različica bolj osredotočena na vprašanja percepcije in iluzije. Če bi naši možgani v kadi prejemali električne signale, identične tistim, ki jih pošiljajo naše noge, bi imeli občutek, da hodimo? Bi bili sposobni prepoznati razliko? Bernal je imel v tem pogledu bolj pragmatičen zaključek. Roboti, podobni Daleku iz Doctor Who-ja, pa ne bi bili samo zmožni podaljšati življenje naših možganov, temveč tudi izboljšati naše sposobnosti. Okrepili bi tudi naše okončine in izboljšali čutila. Bernal pa ni bil prvi, ki je postuliral pojem, ki ga danes poznamo pod imenom kiborg. Pojavil se je že dve leti prej v šund znanstveni fantastiki, ki je govorila o, verjamete ali ne, umetni maternici. Zanimivo pa postane šele, ko Bernal svojo idejo razvije do te mere, da nastane eden temeljnih besedil o transhumanizmu. Zamislil si je majhnen čutilni organ, ki prepoznava brezžične frekvence, oči za infrardeče, ultravijolične in rentgenske žarke, ušesa za nadzvočne hitrosti, detektorje za visoke in nizke temperature, električni potencial in tok. Na ta način bi človeštvo lahko komuniciralo z drugimi vrstami, neglede na oddaljenost. Stike bi ohranjalo celo s svojo vrsto, ki bi se v biosferah nahajala po celotni galaksiji. Tu ne moremo govoriti o umetni inteligenci, saj gre za organske sestavne dele: možgane posameznika. Haldane in Bernal, ki sta izhajala iz marksističnega intelektualnega kroga, sta si s tem bolj predstavljala uresničitev solidarnosti, v smislu mentalne združitve svetovnega delavskega razreda. Bernal je celo namigoval, da če bi bil možen neposreden prenos misli na možgane ostalih, potem bi te lahko obstajale še po smrti tistih možganov, v katerih so prvotno nastale. Tako bi namesto vere nekakšno obliko nesmrtnosti omogočila znanost.
Vsi ti misleci so nedvomno začutili, da bo določena oblika umetne inteligence potrebna. Čeprav se je razvoj elektronike sunkovito razvijal, tako z radijem kot televizijo, pa ljudem še ni prišlo na misel, da mora biti delovanje nečesa podobnega možganom elektronsko in ne mehansko oz. kemično. Kombinacija znanstvenega in domišljije v teh knjigah je ustvarila nekaj edinstvenega in sicer serijo hipotez, ki so obtičale med futurologijo in znanstveno fantastiko. Prav ta občutek navdihujoče domišljije pa je treba nujno ponovno vdihniti modernim napovedim, ki se bolj nagibaju k status quo in izogibanju tveganju. Vsakršne zanimive ideje ali inovativne špekulacije, ki so kaj drugega kot pa izogibanje tveganjem bodo bolj verjetno potisnjene vstran. Narava možganskih trustov in prognostičnih timov ima učinek ravnodušja. Današnjo zamišljeno prihodnost duši senca tveganj in strah pred morebitnimi katastrofami, bodisi naravnimi ali človeškimi. Škoda, ki jo je planetu povzročil industrijski kapitalizem, je tehnologijo naredila za sovražnika. Dokler se kdo ne bo pojavil z boljšo idejo, lahko z gotovostjo stavimo samo na zmanjšanje ogljikovih izpustov, odpadkov, onesnaženosti in industrijske rasti. Edina stvar, ki nas bo verjetno prepričala, je porajajoče prepričanje, da smo predolgo čakali. Tudi če emisije zmanjšamo na nič, se je globalno segrevanje skoraj zagotovo že znašlo na točki preloma in se bo še naprej stopnjevalo do katastrofalnih ravni, kljub našim prizadevanjem za njegovo ustavitev. To zavedanje pa začenja ustvarjati nove ideje o tehnoloških rešitvah in načinih, kako ogljik odstraniti iz ozračja ali umetno zmanjšati sončno svetlobo nad polarnima ledenima pokrovoma. Tovrstni predlogi so kontraverzni in predstavljajo neposredne spodbude za nadaljevanje človeškega vandalizma v pričakovanju, da bo za čiščenje vse te nesnage odgovornost prevzel nekdo drug. Hkrati pa to kaže na zastoj v razmišljanju o prihodnosti in tveganju, da izgubimo sposobnost zamišljanja pozitivne spremembe. Tudi tu bi nam primerjava s prvotnimi poskusi napovedovanja prihodnosti lahko pomagala. Ti nam kažejo, kako različne družbe v različnih obdobjih sproščajo različne vidike o preteklosti ali prihodnosti. Medtem ko je bil modernizem v 20- in 30-ih letih prejšnjega tisočletja bolj osredotočen v prihodnost, pa smo danes bolj prežeti s preteklostjo, torej nostalgijo. Digitalna tehnologija kot taka je posledica takšnih futurističnih obljub in ironično najbolj uporabljena ravno v ustanovah za kulturne dediščine in v arhivih. Kinematografske posebne učinke bomo bolj verjetno našli ravno v zgodbah o fevdalnih bojevnikih in zmajih kot pa raketah in robotih.
Če bi današnjim futurologom lahko ponovno povrnili domišljijsko moč njihovih predhodnikov, bi bili ti morebiti bolje opremljeni za ustvarjanje prihodnosti, v kateri bi se dalo živeti.
Avtor prispevka: Max Saunders
Imagined Futures: Writing, Science, and Modernity in the To-Day and To-Morrow Book Series, 1923-31
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
