Mogoče lahko glede tega tudi kaj spremenimo. Naše dojemanje časa je gibljivo, od prehitevanja v določenih situacijah, do ponovnega upočasnjevanja v drugih. Obstajajo tudi nekatera spremenjena stanja zavesti, zlasti pod vplivom psihotropnih snovi, v travmatičnih situacijah ali v stanju »tukaj in zdaj«, ki ga doživljajo vrhunski športniki, ko se nam zdi, da se čas izrazito upočasni. Mogoče bi lahko z razumevanjem psiholoških procesov našega doživljanja časa stvari malce upočasnili.
Eden od osnovnih »zakonov« psihološkega časa, ki ga doživlja večina ljudi, je, da nam čas s starostjo mineva vse hitreje. Drugi pa, da se čas upočasni, ko smo izpostavljeni novim okoljem in izkušnjam. Oba zakona pa sta posledici istega dejavnika: razmerja med našim doživljanjem časa in količino informacij, vključno z zaznavanjem, občutenjem in mislimi, ki jih naši možgani obdelajo. Več informacij sprejmejo, bolj se nam zdi, da nam čas mineva počasneje. To delno pojasni, zakaj imajo otroci občutek, da jim čas ne mineva tako hitro, medtem ko nam odraslim neizprosno beži. Za otroke je svet osupljiv, poln novih doživetij in občutkov. Ko postanemo starejši, je teh izkušenj manj in svet okoli nas postane vse bolj poznan. Postanemo tudi manj dovzetni za naše izkušnje, kar pomeni, da sprejmemo manj informacij in zdi se, da se čas začne odvijati vse hitreje. Eden od dejavnikov bi lahko bil tudi »proporcionalni« vidik, ko s starostjo vsako obdobje predstavlja delček našega življenja kot celote. To pomeni, da se v nepoznanih okoljih naše doživljanje časa spremeni, kajti tam prestrežemo več informacij kot običajno. Ko potujemo v tujo državo, smo bolj dovzetni za našo neposredno okolico. Vse nam je še nepoznano in novo, zaradi česar smo bolj pozorni in posledično sprejmemo več informacij. Enako je pri udeležbi tečaja, kjer se v skupini neznanih ljudi učimo novih stvari. Občutek imamo, da je čas minil počasneje, kot če bi ostali doma in opravljali rutinska dela.
Vse to vodi do dveh preprostih predlogov o možnostih razširitve naše izkušnje časa. Prvič, si lahko čas upočasnimo tako, da se izpostavimo karseda največ novim izkušnjam, kot so potovanja v nove kraje, soočanje z novimi izzivi, spoznavanje novih ljudi, pridobivanje novega znanja, hobijev in veščin.
Najbolj učinkovit način za počasnejše minevanje časa pa je, da si zavestno prizadevamo biti bolj čuječi. Čuječnost pomeni popolno posvečanje pozornosti določeni izkušnji – temu kar vidimo, čutimo, okušamo, vonjamo ali slišimo – in ne našemu razumu. Predstavlja način zavedanja trenutnega doživljanja preko čutov in ne razuma. Gre za drugačen pristop, s katerim se, ne da bi iskali nove izkušnje, ampak do njih spremenimo odnos, izognemo poznanemu.
Ko se zjutraj tuširate, se npr. namesto z mislimi na stvari, ki jih še morate tisti dan postoriti ali pa na stvari, ki ste jih počeli preteklo noč, raje posvetite trenutni izkušnji tukaj in zdaj. Najsi bo to zaznavanje vode, ki teče po vašem telesu ali občutka toplote in čistoče. Na poti iz službe z avtobusom ali vlakom, namesto premlevanja o težavah v pisarni, pozornost raje namenite dogajanju okoli vas. Poglejte v nebo, hiše ali stavbe, mimo katerih se peljete, in se zavedajte samega sebe, ki potuje med njimi. Ko kosite travo ali pomivate posodo, ne poslušajte glasbe na slušalkah ali sanjarite. Bodite pozorni na predmete in pojave okrog sebe ter telesne občutke, ki jih pri tem doživljate. Opazili boste, da ta opravila opravljate tudi z večjim veseljem. Ker čuječnost poveča količino sprejetih informacij, vam bo ta veščina odprtosti in pozornosti dala občutek daljšega časa.
S tega vidika nam časa ni več treba dojemati kot sovražnika. Do določene mere lahko naše doživljanje minevanja časa razumemo in tudi nadziramo. Mnogi izmed nas se trudimo, da bi živeli čim dlje. Jemo dobro hrano in telovadimo, kar je popolnoma razumno početje. Vendar pa imamo poleg tega tudi možnost, da doživeti čas podaljšamo tudi na drug način – z razširitvijo našega doživljanja časa.
Avtor prispevka: Steve Taylor
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
