Naša čustvena življenja so še zlasti zapletena. Romantična ljubezen, dolgotrajen odnos med moškim in žensko, je pri sesalcih sicer nekaj nenavadnega. Nenavadni pa smo tudi kar se tiče ustvarjanja dolgotrajnih odnosov s posamezniki, ki niso naši sorodniki (prijateljstva). Toda ljudje in ostali sesalci imamo skupno eno vrsto ljubezni in to je vez med materjo in njenimi potomci. Edinstvenost te navezanosti pomeni prvotno, predniško obliko vezi – torej prvo te vrste, iz katere izhajajo tudi ostale.
Dokazi o povezovanju med starši in njihovimi potomci se začnejo pojavljati pred približno 200 milijoni let, v poznem triasu in zgodnji juri. Fosili Kayentatheriuma, jurskega najzgodnejšega sesalca iz Arizone, ohranjajo mati, ki je ob smrti ščitila 38 mladičev. Za takšno vedenje se morajo razviti občutki tako matere kot mladičev. Pri primitivnih živalih, kot so kuščarji, vedenje staršev nikakor ni starševsko. Samica komodoškega varana zapusti svoja jajca in izvaljene mladiče, da so prepuščeni sami sebi. Če kdaj ponovno sreča svoje mlade, jih poskuša pojesti, saj so komodoški zmaji kanibali. Mladiči bodo po srečanju z njo nagonsko bežali za svoje življenje – in to upravičeno.
Za varovanje izvaljenih mladičev mora mati razviti nagon, s katerim svoje majhne, nemočne mladiče doživlja kot nekaj, kar potrebuje zaščito in ne kot lahek plen. Medtem pa morajo imeti mladiči pri materi namesto strahu občutek varnosti in topline. Fosilizirana združitev matere in potomcev Kayentatheriuma pomeni, da je do te nagonske evolucije že prišlo. Toda samica vrste Kayentatherium verjetno ni bila ljubeča. S skupno 38 mladimi jih verjetno ni mogla hraniti ali z njimi preživeti dolgo časa.
V valižanskem hribovju so iz poznega triasa našli dokaz naprednejše starševske zaščite. Pri prasesalcu vrste Morganucodon so dokazali menjavo zob, ki je značilna za sesalce. Namesto neprestane rasti zob od rojstva do smrti, ki jo vidimo pri kuščarjih in morskih psih, je bil Morganucodon sprva brez zob, nato so mu zrasli mlečni, te pa so kasneje nadomestili stalni. Ta vzorec menjave je povezan z laktacijo. Mladiči sesalcev za sesanje mleka ne potrebujejo zob, zato so matere samičke pri vrsti Morganucodon proizvajale mleko. Da so lahko bolj poskrbele za svoje mladiče, so se, podobno kot današnji sesalci, bolj posvečale maloštevilnemu naraščaju, in temu primerno oblikovale močnejšo vez. Ker so bili mladiči v celoti odvisni od materine hrane, so tudi oni razvili močno čustveno vez. Na tej točki v zgodovini sesalcev se torej naši predniki iz vrst sesalcev niso več doživljali na način kot ga opažamo pri kuščarjih, kjer je v igri zgolj nevarnost, hrana in spolnost ter doživljanje prvinskih čustev strahu, lakote in sle. Namesto tega so začeli skrbeti eden za drugega. Skozi milijone let so se vse bolj navezovali eden na drugega, se varovali in medsebojno iskali zaščito, si izmenjavali telesno temperaturo, si dvorili, se med seboj igrali in se eden od drugega učili.
Sesalci so razvili sposobnost ustvarjanja odnosov. Ko je do teh enkrat prišlo, je ta prilagoditev dobila vlogo tudi v drugih kontekstih. Lahko so ustvarili odnose v obliki družine in prijateljev v naprednejših socialnih skupinah, kot so slonje črede, opičji tropi, jate ubijalskih kitov, krdela psov in plemena ljudi. Pri nekaterih vrstah so se v pare združevali tudi samci in samice.
Romantična ljubezen med moškim in žensko je posledica nedavnega evolucijskega razvoja, ki je povezana z moško pomočjo ženski pri skrbi za otroke. Pri večini sesalcev so samci odsotni očetje, ki mladičem prispevajo gene in nič drugega. Pri naših najbližjih sorodnikih, šimpanzih, je očetovska skrb zanemarljiva. Pri redkih vrstah, vključno z bobri, volkovi, nekaterimi netopirji, voluharji in človekom, pa pari ustvarjajo dolgotrajne vezi za skupno vzgojo potomcev. Povezovanje v pare se je začelo razvijati takrat, ko so se naši predniki odcepili od šimpanzov, nekje pred 6 do 7 milijoni let nazaj – najverjetneje še pred ločitvijo med sodobnim človekom in neandertalcem.
Ljubezen v naši DNK
Domnevamo lahko, da so neandertalci ustvarjali dolgotrajne intimne zveze, saj tudi mi nosimo njihovo DNK. To pomeni, da se neandertalci in sodobni ljudje niso samo plodili. Imeli so otroke, ki so tudi sami postali starši, stari starši in tako naprej. Da tovrstne skupnosti niso samo preživele, temveč tudi uspele in se vključevale v svoje pleme, so se mešani otroci rojevali staršem, ki so skrbeli zanje in – zase.
Seveda pa vse zgodbe med našima vrstama niso bile tako mirne ali lepe, kakor tudi ne popolnoma sovražne. Neandertalci so se od sodobnega človeka razlikovali, toda le v tolikšni meri, da smo jih bili sposobni ljubiti in oni nas, čeprav smo prihajali iz različnih plemenskih skupnosti. To nedvomno spominja na ljubezensko zgodbo angleške pisateljice Jane Austin, ki je dobesedno zapisana v DNK naše vrste. Ljubezen ima tudi prilagoditveno prednost. Današnjemu ekosistemu vladajo živali, ki izražajo raznolike oblike starševskega vedenja. Sesalci in ptiči, socialne žuželke, kot so mravlje, ose, čebele in termiti, ki vsi skrbijo za svoje mladiče, prevladujejo kopenskim ekosistemom. Ljudje smo na Zemlji glavna kopenska žival.
Starševska skrb je sama po sebi prilagodljiva, toda z učenjem živali, da med sabo vzpostavljajo odnose, je tlakovala pot tudi razvoju socialnosti in sodelovanja v večjem obsegu. Starševska skrb pri ščurkih je vodila k temu, da je starševska linija termitov razvila ogromne skupine družin (kolonij), ki dobesedno preoblikujejo pokrajino.
Mravlje, ki predstavljajo 25 odstotkov biomase nekaterih habitatov, so verjetno kolonije razvile na enak način. Evolucija je lahko močno tekmovalna, toda sposobnost zaščite in oblikovanja odnosov, je sodelujočim skupinam pomagala, da so se uspešno zoperstavile ostalim skupinam in bitjem.
Skrben odnos je temelj sodelovanja, ki je pogoj, da lahko tekmujemo. Ljudje smo lahko sebični in uničujoči. Toda planetu prevladujemo, ker imamo neprimerljivo sposobnost, da skrbimo drug za drugega – partnerje, otroke, družine, prijatelje, soljudi – to pa nam omogoča sodelovanje v obsegu, ki mu nismo bili priča še nikoli prej v zgodovini človeštva.
Avtor prispevka: Nick Longrich
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
