Obstaja vrsta možnih scenarijev, ki so vsi odvisni od tega, kako se bodo vlade in družba odzvali na koronavirus in odpravljanje njegovih gospodarskih posledic. Upamo, da bomo to krizo izkoristili za obnovo, ustvarjanje nečesa boljšega in bolj človeškega. Vendar pa bomo morda zdrsnili v nekaj slabšega.
Menim, da našo situacijo in tisto, kar nas morda čaka v prihodnosti, lahko razumemo, če pogledamo politično analizo gospodarstva ostalih kriz. Moja raziskava se osredotoča na osnove sodobnega gospodarstva: svetovne dobavne verige, plače in produktivnost. Proučujem tudi način, kako gospodarska dinamika vpliva na izzive kot so podnebne spremembe in nizke ravni psihičnega ali fizičnega zdravja delavcev.
Trdim, da potrebujemo precej drugačno obliko gospodarstva, če želimo ustvariti socialno pravično in ekološko sprejemljivo prihodnost. Ob soočenju s COVID-19 je to še toliko bolj očitno.
Odzivi na pandemijo COVID-19 so preprosto krepitev dinamike, ki spodbuja ostale družbene in ekološke krize – gre torej za prednostno razvrstitev določene vrednote pred drugo.
Ta dinamika igra pomembno vlogo pri izvajanju svetovnih odzivov na COVID-19. Kako lahko morda uspeh odzivov na virus vpliva na razvoj naše gospodarske prihodnosti?
Z ekonomskega vidika obstajajo štiri možne prihodnosti: prihodnost, ki vodi v barbarstvo; prihodnost strogega državnega kapitalizma, prihodnost temeljnega državnega socializma in preoblikovanje v veliko družbo, temelječo na medsebojni pomoči.
Popolnoma so možne tudi različice vseh teh prihodnosti, če ne celo enako zaželene.
Majhne spremembe niso dovolj
Koronavirus je, podobno kot podnebne spremembe, delno problem naše gospodarske strukture. Čeprav navidezno »okoljska« ali »naravna« problema, pa imata močan družbeni značaj.
Drži, da podnebne spremembe povzročajo določeni plini, ki absorbirajo toploto. Vendar je to zelo ohlapna razlaga. Da bi resnično razumeli podnebne spremembe, moramo razumeti družbene razloge, ki dopuščajo sproščanje toplogrednih plinov. Enako velja za COVID-19. Da, neposreden vzrok je virus. Toda spopadanje z njegovimi posledicami od nas zahteva razumevanje človeškega vedenja in njegovega širšega gospodarskega konteksta.
Premagovanje tako COVID-19 kot podnebnih sprememb je precej lažje, če zmanjšamo nebistvene gospodarske dejavnosti. V primeru podnebnih sprememb to pomeni, če proizvedeš manj stvari, porabiš manj energije in zato sprostiš tudi manj toplogrednih plinov. Epidemiologija COVID-19 se hitro razvija. Toda temeljna logika je podobno preprosta. Ljudje se med seboj družijo in širijo okužbe. To se dogaja v gospodinjstvih, na delovnih mestih in potovanjih. Omejevanje druženja bi verjetno lahko zmanjšalo prenos virusa med osebami in na splošno povzročilo manj primerov okužb.
Zmanjšanje stikov med ljudmi pa pomaga tudi z drugimi strategijami nadzora. Ena skupnih strategij nadzora za izbruhe kužnih bolezni je sledenje stikov in osamitev, kjer poiščejo stike okužene osebe in jih osamijo, da preprečijo nadaljnjo širjenje bolezni. Ta ukrep je najbolj učinkovit, če uspeš poiskati visok odstotek stikov. Manj stikov je oseba imela, manj jih bo treba za doseganje tega visokega odstotka tudi poiskati.
Iz primera v kitajskem mestu Wuhan lahko vidimo, da so ukrepi omejevanja stikov in popolno zaprtje »lockdown« učinkoviti. Politična analiza gospodarstva je koristna pri razumevanju razlogov, da jih v evropskih državah in ZDA niso začeli uvajati bolj zgodaj.
Ranljivo gospodarstvo
Zaprtje pritiska na svetovno gospodarstvo. Soočamo se s hudo recesijo. Ta pritisk je povzročil, da so nekateri svetovni voditelji pozvali k omilitvi ukrepov popolnega zaprtja. Čeprav je bilo 19 držav v karanteni, pa sta ameriški predsednik Donald Trump in brazilski predsednik Jair Bolsonaro zahtevala, da se zajezitveni ukrepi omejijo. Trump je zahteval, da se ameriško gospodarstvo vrne v normalne tire čez tri tedne, čeprav je zdaj sprejel, da bo omejevanje socialnih stikov morali trajati še precej dlje. Bolsonaro pa je izjavil: »Naša življenja morajo iti naprej. Delovna mesta moramo ohraniti … Moramo, da, spet moramo normalno zaživeti.«
V Veliki Britaniji je bil medtem premier Boris Johnson štiri dni pred razglasitvijo tritedenske karantene le nekoliko manj optimističen, rekoč da bi v Veliki Britaniji lahko prišlo do preobrata v dvanajstih tednih. A tudi, če ima Johnson prav, ostaja dejstvo, da živimo z gospodarskim sistemom, ki se lahko zruši že pri naslednjem znaku pandemije.
Ekonomija kolapsa je precej enostavna. Podjetja obstajajo zato, da ustvarjajo dobiček. Če ne proizvajajo, tudi ne morejo prodajati stvari. To pomeni, da ne bodo ustvarjala dobička, kar pomeni, da vas tudi ne bodo morala zaposliti. Podjetja lahko in tudi (kratkoročno) bodo zadržala delavce, ki jih ne potrebujejo takoj, namreč želijo si izpolniti potrebe, ko si bo gospodarstvo ponovno opomoglo. Toda če se bodo razmere zares poslabšale, potem tega ne bodo storila. Tako bo veliko ljudi izgubilo službe ali bilo v strahu pred izgubo. Posledično bodo tudi kupovali manj. Tako se ponovno začne vrteti celotno kolesje v gospodarsko depresijo.
V normalni krizi je recept za rešitev dokaj preprost. Vlada troši in troši, dokler ljudje ne začnejo ponovno porabljati in delati. Po tem receptu je znan tudi ekonomist John Maynard Keynes.
Toda običajni ukrepi tu ne bodo delovali, saj si ne želimo, da si gospodarstvo ponovno opomore, vsaj ne takoj. Celoten smisel t.i. lockdowna je ljudem preprečiti, da bi hodili na delo in širili bolezen. Nedavna študija razkriva, da bi prezgodnja odprava ukrepov v Wuhanu (vključno z vračanjem na delovna mesta) lahko pomenila ponoven vrhunec epidemije na Kitajskem ob koncu leta 2020.
Ko je napisal ekonomist James Meadway, pravilen ukrep proti COVID-19 ni gospodarstvo v vojnem času z obsežno posodobitvijo proizvodnje. Bolj kot to potrebujemo »protivojno« gospodarstvo in obsežno zmanjšanje proizvodnje. In če v prihodnosti želimo biti bolj imuni na pandemije (in se izogniti najhujšim posledicam podnebnih sprememb), potrebujemo sistem, ki bo sposoben takšnega zmanjšanja obsega proizvodnje, da ne bo ogrozil preživetja.
Kar potrebujemo je drugačno gospodarsko miselnost. Na gospodarstvo radi gledamo kot na način kupovanja in prodaje stvari, povečini potrošniških dobrin. Toda to ni gospodarstvo oziroma ni treba, da je. V osnovi je gospodarstvo način jemanja naših sredstev in njihovega spreminjanja v stvari, ki jih potrebujemo za življenje. S tega vidika smo lahko priča številnim priložnostim za drugačen način življenja, ki nam omogoča, da proizvedemo manj brez večjega pomanjkanja.
Mene in druge okoljske ekonomiste že nekaj časa zanima vprašanje, kako na socialno pravičen način proizvesti manj, saj ima izziv manjše proizvodnje osrednjo vlogo pri boju proti podnebnim spremembam. Več kot proizvedemo, več pri tem sprostimo tudi toplogrednih plinov. Kako torej zmanjšati količino proizvedenega blaga in ohraniti delovna mesta?
Predlogi vključujejo krajši delovni teden ali, kar sem nedavno raziskoval tudi sam, dopuščanje ljudem, da delo opravljajo počasneje in z manj pritiska. Nobeden od teh sicer ni neposredno uporaben za COVID-19, kjer je namen, da bolj omejimo kontakt in ne proizvod, čeprav je bistvo predlogov enako. Da bodo ljudje lahko živeli, je treba zmanjšati njihovo odvisnost od plač.
Čemu služi gospodarstvo?
Ključ do razumevanja odzivov na COVID-19 je vprašanje, čemu služi gospodarstvo. Trenutno je glavni cilj svetovnega gospodarstva olajšanje izmenjave denarja. Temu ekonomisti pravijo »protivrednost.«
Glavna ideja sodobnega sistema, v katerem živimo, je, da je protivrednost ista stvar kot uporabna vrednost. Predvsem bodo ljudje denar zapravljali za stvari, ki jih želijo ali potrebujejo, in ta način trošenja denarja nam pove nekaj o tem, kako cenijo vrednost njihove »uporabnosti«. Zato so trgi najboljši način vodenja družbe. Omogočajo ti prilagajanje in so dovolj fleksibilni, da proizvodno zmogljivost usklajujejo z uporabno vrednostjo.
Kar je pri COVID-19 očitno, so naša napačna prepričanja o trgih. Vlade po vsem svetu se najbolj bojijo, da bodo prekinjeni ali preobremenjeni kritični sistemi: dobavne verige, socialno varstvo, predvsem pa zdravstveno varstvo. K temu prispevajo številni dejavniki. Podrobneje si oglejmo dva.
Prvič, izjemno težko je ustvariti denar iz mnogih najpomembnejših družbenih storitev. Deloma zato, ker je glavna gonilna sila dobička rast delovne produktivnosti: torej več dela z manj delavcev. Ljudje so velik dejavnik stroškov v številnih podjetjih, zlasti tistih, ki so odvisni od osebnih povezav, kot je zdravstvo. Posledično je zato rast produktivnosti v zdravstvenem sektorju nižja kot pri ostalih gospodarskih panogah, zato v povprečju rastejo tudi stroški.
Drugič, delovna mesta v številnih ključnih storitvah v družbi niso tako zelo cenjena. Veliko najbolje plačanih služb obstaja samo zato, da olajšajo izmenjavo, tj. ustvarjajo denar. Nimajo namreč večjega pomena za družbo, zato jih antropolog David Graeber imenuje kar »prazne službe« (bullshit jobs). Ker pa ustvarijo veliko denarja, imamo zato veliko svetovalcev, ogromno oglaševalsko industrijo in masiven finančni sektor. Medtem pa vlada kriza na področju zdravstva in socialnega varstva, kjer so ljudje prisiljeni zapustiti koristne službe, v katerih uživajo, zato ker jim ne omogočajo preživetja.
Nesmiselna delovna mesta
Dejstvo, da ima tako veliko ljudi nesmiselna delovna mesta, je delni razlog, da smo tako slabo pripravljeni na odziv na COVID-19. Ravno v času pandemije vse bolj postaja očitno, kako številne službe nimajo bistvenega pomena, po drugi strani pa nam primanjkuje dovolj ključnih delavcev, ki se bodo odzvali, ko bodo šle stvari narobe.
Ljudje se čutijo prisiljene delati v nesmiselnih službah, saj so v družbi, kjer je menjalna vrednost vodilo gospodarstva, osnovne življenjske dobrine pretežno razpoložljive preko trgov. To pomeni, da jih je treba kupiti, za kar potrebujemo prihodek in tega dobimo s službo.
Po drugi strani pa najbolj skrajni ukrepi, ki smo jim priča pri izbruhu COVID-19 izpodbijajo prevladujoč položaj trgov in menjalne vrednosti. Vlade po vsem svetu sprejemajo ukrepi, ki so bili pred tremi meseci še nemogoči. V Španiji so nacionalizirali zasebne bolnišnice. V Veliki Britaniji je možnost nacionalizacije različnih vrst prometa postala zelo realna. Tudi v Franciji so izrazili pripravljenost, da nacionalizirajo velika podjetja. Priča smo tudi odpravi trgov dela. Države, kot so Danska in Velika Britanija, ljudem zagotavljajo prihodek, da bi jim preprečile prihod na delo. To pa je pomemben element uspešnega »lockdowna«. Ti ukrepi pa so daleč od popolnosti. Kljub temu pa se odmikajo od načela, da morajo ljudje za zaslužek delati in se nagibajo k ideji, da si zaslužijo živeti, četudi ne morejo delati. To nasprotuje prevladujočim trendom zadnjih štirideset let.
V tem časovnem obdobju so trgi in menjalne vrednosti veljale za najboljši način vodenja gospodarstva. Posledično so se javni sistemi znašli pod vse večjim pritiskom potrženja oz. vodenja, kot bi bila podjetja, ki morajo ustvarjati denar. Delavci so postali vedno bolj izpostavljeni trgu – pogodbe brez določenega delovnega časa in prožne oblike zaposlitve so izpodrinile zaščito pred nihanj na trgu, ki jo je nudila dolgoročna, stabilna zaposlitev.
Kot kaže COVID-19 ta trend spreminja in zdravstvo z dobrinami izloča s trga ter ga predaja v državne roke. Države proizvajajo iz več razlogov. Tako dobrih kot slabih. Za razliko od trgov pa ne proizvajajo zgolj za menjalno vrednost.
Te spremembe me navdajajo z upanjem. Dajejo nam možnosti, da rešimo številna življenja. Namigujejo tudi na možnost dolgoročne spremembe, ki nas osrečuje in nam pomaga premagovati podnebne spremembe. Toda zakaj smo do tu potrebovali toliko časa? Zakaj je bilo toliko držav slabo pripravljenih na upočasnitev proizvodnje? Odgovor na to leži v nedavnem poročilu Svetovne zdravstvene organizacije: niso imele namreč prave »miselnosti«.
Naše gospodarske domišljije
V zadnjih štiridesetih letih je prevladoval splošen gospodarski sporazum. To je politikom in njihovim svetovalcem onemogočalo, da bi v sistemu opazili razpoke ali si predstavljali alternative. To miselnost spodbujata dve povezani prepričanji:
Trg je tisti, ki prinaša dobro kakovost življenja, zato ga je treba zaščititi.
Trg se bo po kratkih obdobjih krize vedno vrnil v normalno stanje.
Ti stališči sta značilni za številne zahodne države. Najbolj pa se odražata v Veliki Britaniji in Združenih državah, kjer so bili najslabše pripravljeni na odzive na COVID-19.
V Veliki Britaniji so udeleženci zasebnega sestanka premierjeve besede glede pristopov k COVID-19 povzeli kot »čredno imunost, zaščito gospodarstva, in če to pomeni nekaj smrtnih primerov med starostniki, žal.« Vlada je te izjave sicer zanikala, toda, če so resnične, to ni tako presenetljivo. Na nekem vladnem dogodku v zgodnjem obdobju epidemije, mi je vladni uslužbenec rekel: »Ali je to vredno gospodarske motnje? Če pogledate oceno državne zakladnice, verjetno ne.«
Tovrsten pogled je v določenem elitnem razredu endemičen. Zelo dobro ga je razčlenil nek teksaški uradnik, ki je rekel, da bi številni starejši državljani raje umrli, kot bili priča ameriškemu zatonu v gospodarsko depresijo. Ta vidik predstavlja grožnjo za številne ranljive skupine (kamor pa ne sodijo samo starejši) in kot poskušam tu objaviti, gre za napačno izbiro.
Ena od stvari, ki bi jo lahko kriza COVID-19 izzvala, je gospodarska domišljija. Tako kot vlade in državljani sprejemajo ukrepe, ki so se še tri mesece nazaj zdeli nemogoči, bi lahko bliskovito spremenilo naš pogled na svet. Pa si poglejmo, kam nas te predstave dejansko lahko pripeljejo.
Štirje scenariji prihodnosti
Da si bomo lažje predstavljali prihodnost, si bom pomagal s tehniko, ki jo uporabljajo na področju futurologije. Vzamete dva dejavnika, za katera menite, da bosta za prihodnost še posebej pomembna, in si predstavljajte, kaj se bo z različnimi kombinacijami teh dejavnikov dogajalo.
Sam sem se odločil za vrednost in centralizacijo. Vrednost je povezana z vsem kar predstavlja vodilno načelo našega gospodarstva. Ali naše vire uporabljamo za boljše izmenjave in denar ali za boljše življenje?
Centralizacija se nanaša na načine, kako so stvari organizirane, bodisi iz več manjših enot ali ene same poveljujoče sile. Te dejavnike lahko organiziramo v mrežo, ki jo nato poselimo s scenariji.
Tako lahko premislimo o tem, kaj bi se zgodilo, če se na koronavirus poskušamo odzvati s štirimi skrajnimi kombinacijami:
- Državni kapitalizem: centraliziran odziv, določanje prednosti menjalni vrednosti
- Barbarstvo: decentraliziran odziv, določanje prednosti menjalni vrednosti
- Državni socializem: centraliziran odziv, določanje prednosti zaščiti življenja
- Medsebojna pomoč: decentraliziran odziv, določanje prednosti zaščiti življenja
Državni kapitalizem
Državni kapitalizem predstavlja prevladujoč odziv, ki ga trenutno vidimo po svetu. Tipični primeri so Združeno Kraljestvo, Španija in Danska. Družba državnega kapitalizma nadaljuje z uporabo menjalne vrednosti kot vodilne luči gospodarstva. Vendar pa priznava, da trgi v krizi potrebujejo podporo od države. Glede na to, da številni delavci zaradi bolezni ne morejo delati, in se bojijo za svoja življenja, se vključi država s povečano socialno varnostjo. Prav tako uveljavlja Keynesovo politiko spodbujanja z odobritvami posojil in neposrednimi plačili podjetjem.
Pričakuje se, da bo ta ukrep kratkoročen. Primarna funkcija tovrstnih korakov je, da se karseda velikemu številu podjetij omogoči nadaljnjo poslovanje. V Veliki Britaniji na primer hrano še vedno dobavljajo tržnice, navkljub ne tako strogemu konkurenčnemu pravu. Kjer delavce podpirajo neposredno, to počnejo tako, da je normalno delovanje trga čim manj moteno. V Veliki Britaniji plačila za delavce zahtevajo in izplačujejo delodajalci. Višina plačila je odvisna od podlage menjalne vrednosti, ki jo delavec ustvari na trgu in ne njegove koristnosti dela.
Bi lahko bil to uspešen scenarij? Verjetno, vendar samo v primeru, če bi se COVID-19 v krajšem obdobju izkazal za obvladljivega. Ker se zaradi ohranjanja tekočega delovanja trga izogiba popolnemu zaprtju, se bo prenos okužb zelo verjetno nadaljeval. V Veliki Britaniji se nebistveni gradbeni projekti nadaljujejo in puščajo delavce, da se držijo na gradbiščih. Vendar bo omejeno poseganje države težko ohranjati, če bo prišlo do porasta smrtnih primerov. Večja obolelost in smrtnost bosta povzročili nemire in poglobili gospodarsko krizo, s tem pa bo država prisiljena sprejeti vedno več izrednih ukrepov, da bo ohranila delovanje trga.
Barbastvo
Ta scenarij je najmračnejši. Če bomo še naprej odvisni od menjalne vrednosti kot vodilnega načela in zavračali podaljšanje pomoči tistim, ki so zaradi bolezni ali brezposelnosti izločeni s trga. Opisuje namreč situacijo, ki je še nismo videli.
Podjetja propadajo in delavci stradajo, saj ni primernih mehanizmov, s katerimi bi jih zaščitili pred kruto realnostjo trga. Bolnišnice ne podpirajo izredni ukrepi in so zato prezasedene. Ljudje zato umirajo. Barbarstvo je nenazadnje nestabilno stanje, ki ima poguben konec ali pa preide na začetek po obdobju političnega in socialnega opustošenja.
Bi se to lahko zgodilo? Skrb vzbuja možnost, da bi se to lahko zgodilo pomotoma med pandemijo ali namerno po vrhuncih pandemije. Napaka bi bila, če vlada med najhujšo pandemijo ne bi v zadostnem obsegu posredovala. Ponujena bi lahko bila pomoč podjetjem in gospodinjstvom, vendar če to med širjenjem bolezni ne bi bilo dovolj za preprečitev propada trga, bi nastal kaos. Bolnišnicam bi lahko poslali dodatno finančno pomoč in osebje, toda če to ne bi zadostovalo, bi v velikem številu odvračali bolne ljudi.
Po vrhu pandemije bi prav tako lahko nastopilo množično varčevanje, vlade pa bi iskale načine, kako povrniti »normalno« stanje. To je grozilo Nemčiji in bi lahko bilo katastrofalno. Tudi zato ker prekinjeno financiranje kritičnih storitev med varčevanjem vpliva na sposobnost odzivanja držav na to pandemijo.
Poznejši neuspeh gospodarstva in družbe lahko pripelje do političnih in ustaljenih izgredov, to pa pomeni propad države in tako državnih kot lokalnih sistemov socialnega varstva.
Državni socializem
Državni socializem opisuje eno prvih prihodnosti, kjer bi bili priča kulturnemu napredku, ki v središče postavlja drugačno vrednost gospodarstva. Ta prihodnost nas čaka z razširitvijo ukrepov, ki jih trenutno vidimo v Veliki Britaniji, Španiji in na Danskem. Pri tem je ključno, da se ukrepov, kot je nacionalizacija bolnišnic in plačila delavcem, ne dojema kot orodij za zaščito trgov, temveč načina, kako zaščiti življenje samo.
V tovrstnem scenariju se vključi država in zaščiti dele gospodarstva, ki so bistveni za življenje: proizvodnja hrane, energija in stanovanja, tako da osnove za življenje niso več odvisne od volje trga. Država nacionalizira bolnišnice in omogoči brezplačna stanovanja. Vsem državljanom pa tudi omogoči sredstva za dostop do različnih dobrin, tako osnovnih kot potrošniških, ki jih lahko zagotovi z zmanjšano delovno silo.
Državljani niso več odvisni od delodajalcev kot posrednikov med njimi in osnovami za življenje. Plačila se izvajajo za vse neposredno in niso povezana z menjalno vrednostjo, ki jo ustvarijo. Namesto tega je višina plačil za vse enaka (na osnovi, da si vsi zaslužimo dostojno življenje, iz preprostega razloga, ker smo živi) ali na osnovi koristnosti dela. Trgovci v veleblagovnicah,dostavni vozniki, skladiščniki, medicinsko osebje, učitelji in zdravniki so novi izvršni direktorji.
Povsem verjetno se državni socializem pojavi kot posledica poskusov državnega kapitalizma in učinkov dolgotrajne pandemije. Če pride do globokih recesij in motenj v nabavnih verigah, kjer povpraševanja na način trenutnih standardnih keynesijanskih politik (tiskanje denarja, prosto dostopna posojila itd.) ni mogoče rešiti, proizvodnjo prevzame država.
Pri tem pristopu so možna seveda tudi tveganja – pozorni moramo biti na to, da se izognemo avtoritarnosti. Če pa se stvari izpeljejo dobro, je to naše najboljše upanje v boju proti izbruhu COVID-19. Močna država, ki je sposobna zbrati sredstva za zaščito osnovnih funkcij gospodarstva in družbe.
Medsebojna pomoč
Medsebojna pomoč je naslednja prihodnost, v kateri sprejmemo zaščito življenja kot vodilno načelo našega gospodarstva. Vendar tu država nima ključne vloge. Toliko bolj so pri organizaciji podpore in oskrbe znotraj skupnosti pomembni posamezniki in manjše skupine.
Nevarnost pri tej prihodnosti je, da so te manjše skupine, na primer, nesposobne hitrega zbiranja takšnih sredstev, ki so potrebna za učinkovito zdravstveno oskrbo. Vzajemna pomoč pa bi lahko z izgradnjo podpornih mrež na ravni skupnosti, ki ščitijo ranljive skupine in izolacijska pravila, omogočila bolj učinkovito preprečevanje prenosa. Najbolj ambiciozna oblika te prihodnosti napoveduje nastanek novih demokratičnih struktur. Združenih skupnosti, ki lahko razmeroma hitro zberejo znatna sredstva. Zbiranje ljudi, ki načrtujejo regionalne ukrepe za zaustavitev širjenja bolezni (če so za to usposobljeni) in zdravljenja pacientov.
Ta scenarij bi se lahko razvil iz katerega koli drugega. Predstavlja morebiten izhod iz barbarstva ali državnega kapitalizma in bi lahko podpiral državni socializem. Vemo to, da so bili ukrepi skupnosti osrednjega pomena pri spopadanju širjenja ebole v zahodni Afriki. Prav tako pa vzroke te prihodnosti z organizacijo paketov oskrbe in podpore skupnosti vidimo že danes. Po eni strani je to lahko odraz neuspešnih državnih odzivov. Po drugi pa pragmatičen, sočuten družbeni odziv na nastalo krizo.
Upanje in strah
Te vizije prihodnosti so skrajni scenariji, ilustracije, ki se bodo verjetno zlile ena z drugo. Predvsem pa se bojim, da bo državni kapitalizem prešel v barbarstvo. Upam, da bo prišlo do fuzije med državnim socializmom in medsebojno pomočjo: močno, demokratično državo, ki je sposobna zbrati vire za močnejši zdravstveni sistem, prednostno obravnava ranljive skupine pred nihanjem trga, se odziva na državljane in jim omogoča, da oblikujejo skupine vzajemne moči kot pa opravljajo nesmiselna dela.
Vsi ti scenariji pa, upam da, jasno puščajo nekaj razlogov za strah, pa tudi nekaj upanja. COVID-19 opozarja na resne pomanjkljivosti našega obstoječega sistema. Učinkovit odziv na to bo zahteval korenito družbeno spremembo. Trdim, da zahteva skrajen odmik od trgov in uporabe dobičkov kot osnovnega načina za organizacijo gospodarstva. Pozitivna plat tega je možnost oblikovanja bolj človeškega sistema, v katerem bomo odpornejši na prihodnje pandemije in ostale neizbežne krize kot so podnebne spremembe.
Družbena sprememba lahko nastane iz več razlogov in z več učinki. Pomembna naloga nas vseh je, da od nastajajočih družbenih oblik zahtevamo etiko, ki v ospredje postavlja oskrbo, življenje in demokracijo. Osrednja naloga politike v tem času krize pa je zagotoviti življenje in (praktično) organizacijo na osnovi teh vrednot.
Avtor prispevka: Simon Mair
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
