Od začetka pandemije COVID-19 je minilo že šest mesecev, še vedno pa odkrivamo, kakšni so njeni možni učinki. Poročajo o pojavih bolezni možganov pri ljudeh z blagimi pljučnimi boleznimi, bolnikih s kroničnimi boleznimi in tistih, ki so že v fazi okrevanja.

Ključnega pomena pa je to, da resnost pljučnih bolezni ni nujno povezana z resnostjo nevroloških bolezni. Blažja oblika pljučne bolezni nas še ne obvaruje pred potencialno resnimi zapleti.

Zdi se, da ima virus, kar zadeva možgane in živčevje, štiri poglavitne vrste učinkov:

  1. Stanje zmedenosti, ki ga poznamo kot delirij ali encefalopatija, in ga večkrat spremljata psihoza ter motnja spomina.
  2. Vnetje možganov, znano kot encefalitis. To zajema obliko vidnih sprememb vnetja, imenovano akutni diseminirani encefalomielitis (ADEM), skupaj s pomanjkanjem kisika v možganih.
  3. Krvni strdki, ki lahko povzročijo kap tudi pri mlajših pacientih.
  4. Potencialna poškodba živčevja v telesu, ki povzroča bolečino in otrplost, na primer v obliki Guillain-Barréjevega sindroma, pri katerem imunski sistem telesa napade vaše živčevje.

Doslej se zdijo vzorci teh učinkov podobni po vsem svetu. Nekatere od teh bolezni so smrtne, tisti, ki preživijo, pa se bodo morali spopadati z dolgoročnimi posledicami.

To zbuja pomembno vprašanje: ali bo bolezen COVID-19 enako povezana z večjo epidemijo možganskih bolezni kot je bila pandemija gripe iz leta 1918 povezana z epidemijo letargičnega encefalitisa oz. spalne bolezni vse do 30-ih let prejšnjega stoletja? Na tej stopnji je to težko reči, doslej pa o učinkih virusa na možgane vemo naslednje.

Kaj se dogaja v glavah ljudi?

Prvič, nekateri ljudje s COVID-19 ne morejo jasno razmišljati in izgubijo orientacijo. Na srečo so te posledice v mnogih primerih kratkotrajne. Še vedno pa ne poznamo dolgoročnih učinkov delirija, ki ga povzroča COVID-19 in ali pri tem lahko pri določenih ljudeh pride do dolgoročnih težav s spominom ali celo demence. Pojav delirija so večinoma proučevali pri starejših, v tej skupini pa ga povezujejo tudi slabšimi kognitivnimi sposobnostmi, kot se pričakuje pri bolnikih z demenco.

Pri virusu pa lahko pride tudi do neposredne okužbe možganov. Čeprav je večina fizičnih učinkov, ki jih opažamo pri preživelih, bolj kot posledica neposredne okužbe vidnih kot sekundaren učinek prisotnega virusa v možganih. Naš imunski sistem se lahko ustrezno bori proti virusu, vendar pa lahko začne napadati naše lastne celice, vključno z možganskimi celicami in živčevjem. To se lahko zgodi z delovanjem imunskih celic in protiteles preko vnetnega mehanizma, imenovanega citokinski vihar ali mehanizmov, ki jih še ne razumemo popolnoma.

Obstajajo pa tudi COVID-19 pacienti, ki doživijo ishemično možgansko kap, pri kateri krvni strdki preprečijo pretok krvi in kisika v možgane. Pri nekaterih pacientih opažamo dejavnike tveganja za kap, kot so visok krvni pritisk, diabetes ali prekomerna telesna teža, vendar so njihove kapi posebej intenzivne.

Zdi se, da je temu tako, ker se kri pri COVID-19 nenadoma zgosti, zato pri teh pacientih nastanejo številni krvni strdki v arterijah, ki dovajajo kri v možgane, kar opažamo celo pri tistih, ki že prejemajo zdravila proti strjevanju krvi. Pri ostalih zaradi oslabljenih krvnih žil prihaja celo do krvavitve možganov, kar domnevno sprožijo posledice virusa.

Kjer je okužba s koronavirusom povezana z vnetjem ali poškodbo samih živčnih končičev, se lahko pri posameznih pacientih razvije vnetje in otrplost, kot tudi slabost in paraliza. Pogosto je težko ugotoviti ali gre za posledice kritične bolezni samega živčevja ali tudi možganov in hrbtenice.

Vsi ti vplivi na možgane in živčni sistem lahko pomenijo dolgoročno in trajno škodo pri posamezniku. Preden pa z gotovostjo napovemo kakršne koli dolgoročne posledice, moramo natančneje proučiti človeški živčni sistem.

Eden od načinov je, da s pomočjo različnih tehnik slikanja možganov, kot je magnetna resonanca,  pogledamo v glave bolnikov. Zaenkrat je slikanje možganov pokazalo vzorec doslej spregledanih ugotovitev, vendar je za njegovo uporabo v trenutni pandemiji še prezgodaj.

V eni od študij ugotovljeni vzorci vključujejo znake vnetja in razpršene manjše pike krvi, najpogosteje v globljih predelih možganov. Nekateri so podobni tistim, ki jih opažamo pri potapljačih ali pri pojavu višinske bolezni.

Morebiti pri nekaterih bolnikih s COVID-19 pomenijo občutno pomanjkanje kisika, ki doteka v možgane, čeprav šele začenjamo razumevati celotno vlogo možganov pri tej bolezni. Slikanje možganov in obdukcije tistih, ki so zaradi bolezni COVID-19 umrli, so bile do zdaj omejene.

Vzporednice s preteklostjo

Zaradi pandemije gripe leta 1918 je domnevno umrlo od 50 do 100 milijonov ljudi, kar je eden na petdeset okuženih in tri- do šestkrat več kot je bilo vseh žrtev prve svetovne vojne. Pa vendarle je vse to nekako zbledelo iz našega kolektivnega spomina. Nič kaj pogosto se ne omenja povezava te pandemije z izbruhom bolezni možganov, t.i. »spalne bolezni« letargičnega encefalitisa.

Encefalitis in spalno bolezen povezujejo s preteklimi izbruhi gripe med leti 1580 do 1890. Toda epidemija letargičnega encefalitisa v 20. stoletju se je začela leta 1915, kar je pred epidemijo gripe, in se nadaljevala vse do tridesetih let, zato je neposredno povezavo teh dveh epidemij težko dokazati.

Pri tistih, ki so zaradi bolezni umrli, so obdukcije pokazale vzorec vnetja v delu možganov, ki ga imenujemo možgansko deblo. Nekateri bolniki, ki so imeli poškodovano področje za gibanje, so bili ujeti v svojih telesih in se zaradi postencefalitičnega parkinsonizma niso mogli premikati več desetletij. »Zbudili« so se šele z zdravilom L-Dopa, naravno kemično snovjo v našem telesu, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odkril Oliver Sacks. Težko je že zdaj napovedati ali bomo priča podobnemu izbruhu pri pandemiji COVID-19, čeprav prve ugotovitve encefalitisa pri COVID-19 kažejo na znake, podobne tistim pri letargičnem encefalitisu.

Posledice tega svetovnega dogodka nas lahko v času koronavirusne bolezni COVID-19 veliko naučijo. Lahko se zgodi, da bo ta pandemija virusa botrovala obsežni poškodbi možganov.

Bolj pomembno pa je to, da služi kot opomnik za razmislek o političnem in družbenem učinku pandemije in potrebah po pomoči ranljivim skupinam, ki trpijo za posledicami bolezni. COVID-19 že opozarja na razlike v dostopu do zdravstvene oskrbe. Družbe bodo še naprej ocenjene na osnovi tega, kako ščitijo in zdravijo tiste z največjim tveganjem ter jih zaradi zdravstvenih posledic tega virusa oskrbujejo. To vključuje tudi ljudi z nevrološko boleznijo, ki jo je povzročila bolezen COVID-19.

Avtor prispevka: Michael Zandi

Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
The Conversation