Nobeno presenečenje ni, da je negativen naslov – večje nezadovoljstvo z demokracijo – vzbudil največ pozornosti.
Manj podrobneje obravnavana je »dobra novica«, da se v manjšem vzorcu držav trend obrača in beležijo visoko raven zadovoljstva z njihovimi demokracijami.
Otoki zadovoljstva
Zakaj so države, kot so Nizozemska, Danska ali Švica, sposobne visokih in naraščajočih ravni zadovoljstva z demokracijo? Pri razlagi, zakaj se določene demokracije soočajo z vse manjšim zadovoljstvom z demokracijo, izstopajo štirje dejavniki. Povzamemo jih lahko s štirimi »p-ji«: polarizacija, paraliza (ohromelost), perfidnost (ali škandal) in pasivnost.
Polarizacija
V državah s povečano polarizacijo je tudi več nezadovoljstva. To še zlasti velja v primerih z večinskim volilnim sistemom , ki ustvarja »zmagovalce in poražence« ter po vsakih volitvah pušča skoraj polovico volivcev nezadovoljnih. Zadnje raziskave kažejo, da v ZDA beležijo največji porast polarizacije od devetdesetih let prejšnjega stoletja, spadajo pa tudi med države, kjer beležijo največji porast nezadovoljstva z demokracijo. Enak trend, toda v manjšem obsegu, bremeni tudi druge večinske demokracije, kot sta Kanada in Združeno Kraljestvo. V državah, kot sta Danska ali Švica, ki jih imenujemo tudi »otoka zadovoljstva«, pa imajo po drugi strani omejeno polarizacijo in uporabljajo sorazmerno zastopanost. Politične strukture teh držav jih spodbujajo k oblikam političnega sodelovanja in so za vladanje manj zapletene.
Paraliza
Državljani čutijo odpor do politične praznine. Eden najbolj očitnih primerov je politična paraliza v času brexita leta 2019, ki je nastala zaradi blokade britanskega kabineta in parlamenta pri odločanju glede sporazuma o izstopu Velike Britanije iz EU, morebitnega razpisa ponovnega referenduma o izstopu iz Unije ali predčasne volitve. Velika Britanija pa ni osamljen primer. Zadovoljstva javnosti niso povečala tudi zaprtja ameriške vlade v času Billa Clintona leta 1995 in 1996 , Baracka Obame leta 2013 in Donalda Trumpa leta 2018 in 2019. Tudi v Avstraliji so bili zaradi »vrtljivih vrat« predsednikov vlad med leti 2013 in 2018 volivci nezadovoljni. Vendar pa se v državah, kjer gre za sorazmerno kontinuiteto izvajanja vlade, takšnim krizam izognejo. Švicarska koalicija po načelu čarobne formule na zvezni ravni že s svojim delovanjem prepreči te krize, zadovoljstvo volivcev se tako tudi povečuje.
Perfidno delovanje
Eden najmočnejših napovedovalcev nezadovoljstva z demokracijo je perfidno delovanje oz. korupcija in škandali. Ti so lahko kratkoročni, kar lahko opazimo pri škandalu o stroških britanskega parlamenta leta 2009 in začasno povečanem nezadovoljstvu, ali pa dolgotrajnejši, kot so bile preiskave korupcijskega škandala tangentopoli v Italiji, ki so v devetdesetih letih vodile v razpad celotnega strankarskega sistema. Nedvomno pa številne nastajajoče demokracije pretresajo hujši primeri korupcije. V Braziliji nezadovoljstvo z demokracijo narašča vse od začetka škandala s podkupninami, imenovanega Operacija avtopralnica, v letu 2014. Rekordno nezadovoljstvo pa z razkritji serije korupcij med predsedovanjem Jacoba Zume zasledimo v Južni Afriki.
Pasivnost
Nenazadnje morajo imeti državljani občutek, da imajo sposobnost samostojnega odločanja nad političnim procesom. Nazorne primere pasivnosti zasledimo tam, kjer se pojavlja nizka integriteta volitev. Volitve predstavljajo enega najvidnejših vidikov demokracije, zato prakse nepoštenih volitev pogosto vodijo do nezadovoljstva javnosti. Neomejena količina denarja, ki se od leta 2010 vlaga v ameriške volitve, volilna strankarska geometrija, aktivno onemogočanje volivcev in nasprotujoče štetje glasov je razočaralo mnoge volivce v volilnem procesu. V Kanadi so razmere kanček boljše, toda izigravanje pravil o financiranju volitev, ki si ga je leta 2006 v volilni kampanji privoščila Konservativna stranka Kanade, in škandal o prodajanju volilnih glasov na kanadskih zveznih volitvah leta 2011, nista ravno pripomogla k večjemu zadovoljstvu javnosti. V okviru projekta volilne integritete Electoral Integrity Project, ki ga vodita Univerzi Harvard in Sydney, so najvišje ocene dodelili Danski, Švici, Nizozemski in Luksemburgu.
Občutek političnega samostojnega odločanja pomeni hkrati občutek vplivanja na domače institucije in zavedanja, da so te institucije tudi suverene. Najbolj zadovoljni narodi v naši raziskavi so bodisi na obrobju EU (Norveška in Švica) ali izven evroobmočja (Danska), in za delovanje zahtevajo znatno skupno suverenost. Države na jugu Evrope, kot je Grčija, ki jo je prizadela tudi kriza evra, pa se v zadnjih letih srečujejo s korenitim padcem demokratičnega zadovoljstva. Krepitev zadovoljstva z demokracijo zahteva ureditev številnih vprašanj. Pomembno pa je, da izhajamo iz spoznanja, da so razlogi za nezadovoljstvo globlji.
Avtorja prispevka: Roberto Foa in
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
