Ko je odjeknila novica o svetovnem izbruhu bolezni koronavirusa COVID-19, so se mednarodni finančni trgi odzvali pesimistično in ravnali na način, kakršnega od gospodarske krize leta 2008 še nismo videli.

Vendar pa je celotno razumevanje morebitnega prihodnjega gospodarskega vpliva virusa, ki povzroča to bolezen, še vedno težko, saj je izbruh te bolezni tovrstnega obsega edinstven v sodobnem svetu.

Najbližja vzporednica je pandemija influence iz leta 1918, ki jo poznamo tudi kot špansko gripo, saj so o njej prvi poročali španski časopisi. Kaj se torej oblikovalci politik lahko iz te zgodovinske pandemije naučijo?

Gripa iz leta 1918 je bila zadnja dejanska svetovna pandemija, njena moč pa se je stopnjevala v času pred obstojem mednarodnih organov za javno zdravje kot je Svetovna zdravstvena organizacija.

Akutna okužba dihalnih poti je prizadela približno eno tretjino svetovnega prebivalstva.

Po skromnih ocenah je zahtevala 20 milijonov smrtnih žrtev, vendar bi jih bilo lahko celo 50 milijonov.

Izrazito visoka številka v primerjavi z 9 milijoni smrtnih žrtev, ki jih je terjala celotna prva svetovna vojna.

Približno 2-3 odstotkov ljudi, ki so bili okuženi z virusom RNA, je umrlo, toda večina umrljivosti je bila posledica zapletov, kot je pljučnica, in ne same gripe. Gripa je svet obšla v več valovih in večina smrti se je pojavljala v tednu dni posameznega vala. Zadnji izbruhi so se razširili leta 1919, leto kasneje od prvega pojava bolezni.

Pandemija je svet zajela zaradi spleta posamičnih okoliščin, v katerih se je sprva pojavila. Prva svetovna vojna se je ravno končala, celotna demobilizirana vojska pa se je z boleznijo vračala domov. Izbruhi bolezni so se širili ob glavnih prometnih poteh.

Večina svetovnega prebivalstva je bila že tako oslabljena in dovzetna za bolezni, ki jih je povzročilo vojno stanje, zlasti v Nemčiji. Razmere pa je poslabševalo še pomanjkanje preglednosti in slabo politično usklajevanje. Prisotna je bila še vedno stroka vojna cenzura medijev, vlade pa preobremenjene z mirovnim načrtovanjem.

Življenje so običajno zgubili ljudje, ki so bili v cvetu življenja, stari med 15 in 40 let. Poleg nevarnosti za smrt pa je imela izpostavljenost gripi lahko resne doživljenjske posledice za fizično in psihično stanje mnogih preživelih, zlasti najmlajših.

Takojšnje in dolgoročne posledice pa je začutilo tudi gospodarstvo.

Delno zaradi onesnaženosti je bilo za ta sev gripe zlasti dovzetno mestno prebivalstvo. Raziskovalci so nedavno odkrili, da je v bolj onesnaženih mestih leta 1918 umrlo precej več ljudi kot v manj onesnaženih mestnih okoljih, kar dokazuje neposredno povezavo med onesnaženostjo zraka in okužbo z influenco.

Gospodarske posledice

Neposredne gospodarske posledice je leta 1918 povzročila panika glede izbruha gripe. Večja ameriška mesta, vključno z New Yorkom in Filadelfijo, so bila začasno zaprta, saj je bilo njihovo prebivalstvo prikovano na posteljo.

Da bi preprečili nadaljnjo širjenje bolezni, so kot  smo priča danes ukrepom v Italiji, zaprli vse trgovine, ukinili športne dogodke in zasebna druženja, vključno s pogrebi.

Gospodarske posledice pandemije so bile pomanjkanje delovne sile in zvišanje plač, hkrati pa tudi večja uporaba sistemov socialne varnosti. Gospodarski zgodovinarji se ne strinjajo o glavni številki izgubljenega GDP, kajti učinke gripe je težko razmejiti od osupljivih posledic prve svetovne vojne.

Katastrofalne pa so bile dolgoročne posledice. Presenetljivo visoka raven zdravja in kognitivnih sposobnosti odraslega človeka je določena pred njegovim rojstvom. Raziskave so pokazale, da so tisti, ki so se rodili med izbruhom gripe, dosegli nižjo izobrazbo do odrasle dobe, izkusili višjo stopnjo telesne invalidnosti, bili upravičeni do nižjih življenjskih prihodkov in imeli nižji družbenoekonomski status v primerjavi s tistimi, ki so se rodili tik pred in po pandemijo gripe.

Tri spoznanja iz preteklih obdobij

Spoznanja iz leta 1918 so izrazita. Prvič se mora odziv javnega zdravstva na izbruh bolezni osredotočiti na njeno zajezitev. Razlog tolikšnega števila smrtnih žrtev zaradi pandemije leta 1918 je v prvi vrsti veliko število obolelih. Ljudje so bili izpostavljeni, ker političnim odločevalcem ni uspelo zajeziti njenega širjenja. Dejansko so njihovi ukrepi pripomogli k temu, da se je gripa še bolj razširila. Vrnitev vojaških sil v njihove domovine je bil verjetno glavni krivec. Politika obvladovanja nalezljivih bolezni deluje. Raziskovalci so ugotovili, da so imela tista ameriška mesta, ki so zgodaj izvajala ukrepe za zmanjšanje nalezljivih stikov med ljudmi, precej nižjo stopnjo smrtnosti kot pa mesta, ki so ukrepe za zajezitev bolezni sprejemala kasneje.

Naslednje spoznanje je, da so dobre informacije bistvo nadziranja bolezni. Ne smemo si privoščiti oviranja medijskega poročanja ali še huje, aktivne dezinformacijske kampanje. Strašljive posledice tovrstnih politik lahko vidimo na primeru Irana.

Resnica prej ali slej vedno pride na dan in z njenim prikrivanjem ne pridobimo ničesar. Seveda vlade lahko veliko izgubijo, če cenzura povzroči socialne nemire. Politologi že razglabljajo o dolgoročnih političnih posledicah medijskega manipuliranja z novicami o koronavirusu na Kitajskem.

Priprave na najslabši možni scenarij

Tretje spoznanje je, da se moramo pripraviti na gospodarske in človeške posledice virusa ter zmanjšati njegov vpliv. Pandemija pomeni šok za ponudbo in povpraševanje. Tako kot je bolezen zelo nalezljiva, enako velja za gospodarsko krizo, ki jo lahko povzroči.

Izguba delovne sile z izvedbo 14-dnevne samoizolacije samo v primerih suma bo imela resne gospodarske posledice. Razglasite karantene za celotne regije ali države, kot jo je nedavno sprejela Italija, pa bo nedvomno povzročilo recesijo. Zasilno znižanje obrestnih mer v ZDA in Veliki Britaniji mora biti eden izmed številnih ukrepov pri zmanjševanju gospodarskega učinka, ki ga ima izbruh bolezni COVID-19. Treba je vključiti tudi nove ukrepe fiskalne politike. Posebno pozornost si zaslužijo posamezniki, ki so del slabo plačanih prekarnih oblik dela. Kjer so storitve zdravstvene nege in bolniška odsotnost drage, so se ljudje prisiljeni vrniti na delo, kljub temu, da v sebi še vedno nosijo virus.

Ljudje na bolj onesnaženih urbanih območjih so, tako kot leta 1918, še posebej izpostavljeni tveganju. To prebivalstvo je že tako zaradi okoljskih dejavnikov bolj dovzetno za bolezni dihal. Sprejeti je treba posebne ukrepe, da se tem skupinam pomaga.

Zlasti je treba natančno spremljati dojenčke, rojene okuženim staršem, in zasnovati sanacijske ukrepe.

Ne smemo se osredotočati zgolj na stopnje smrtnosti. Pozornost moramo usmeriti na tiste, ki pandemijo preživijo in njihove potomce.

Avtorja prispevka: Chris Colvin in Eoin McLaughlin

Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman

The Conversation