Izkazalo se je, da se virus, za katerega je zdaj uradno razglašena tudi pandemija, širi preko meja, kar potrjujejo primeri okužb v več kot 100 državah (več o številka si lahko ogledate v izvirnem angleškem prispevku).
Spričo tega povečanega izbruha, je težko oceniti, koliko bi nas moralo skrbeti. Kakšno grožnjo pomeni koronavirus za nas kot posameznike? In kakšna so širša družbena tveganja tega izbruha? Odgovori na ta vprašanja lahko pomagajo, da naslovnice časopisov lažje umestimo v nek kontekst.
Posamezna tveganja
Skrb za našo osebno varnost je v primeru, ko se srečujemo s svežimi novicami o koronavirusu, razumljiv občutek. Na srečo se vsak dan izboljšuje tudi naše razumevanje kliničnih učinkov tega novega virusa.
Na osnovi podatkov iz več kot 44 000 potrjenih primerov na Kitajskem vemo, da ima približno 80 odstotkov ljudi ob okužbi blage simptome, 14 odstotkov hujše (na primer kratko sapo ali znižano raven kisika v krvi), 5 odstotkov pa jih kritično zboli (odpoved dihal, septični šok in/ali odpoved organov). Če bo veliko število blažjih primerov ostalo neodkritih, bi se lahko delež hujših in kritičnih okužb izkazal za nižjega, ko se bo situacija malce umirila.
Delež potrjenih primerov bolezni s smrtnim izidom imenujemo stopnja umrljivosti. Njena ocena v primeru bolezni COVID-19, ki jo povzroča koronavirus, zaradi nenehne negotovosti skupnega števila okužb pomeni velik izziv.
Glede na trenutno stanje se stopnje po najboljših ocenah gibljejo med 0,3 in 1 odstotkom. Delež je v primerjavi z 10 odstotki v primeru izbruha Sarsa leta 2003 na Kitajskem nižji, vendar desetkrat višji od 0,1 odstotka v primerih običajne sezonske gripe.
Pomemben pa je tudi podatek, da stopnja umrljivosti nima fiksne vrednosti. Spreminja se glede na starost, zdravstveno stanje in stopnjo klinične obravnave tistih ljudi, ki resno zbolijo. Med potrjenimi primeri na Kitajskem je ocenjena stopnja umrljivosti pri osebah mlajših od 50 let manj kot 0,5 odstotka, vendar naraste na 15 odstotkov pri osebah, starih več kot 80 let. Stopnja umrljivosti je tudi občutno višja pri tistih s kritičnim zdravstvenim stanjem, kot so bolezen srca in ožilja (10,5 odstotka), diabetes (7,3 odstotka) in kronična bolezen dihal (6,3 odstotka).
Sporočilo je jasno. Glavni način našega posameznega in družbenega odziva na izbruh koronavirusa je zmanjšati tveganje za izpostavljenost ogroženih skupin prebivalstva. Če povemo naravnost, ne obiskujte starejših prijateljev ali sorodnikov, če se kakorkoli slabo počutite.
Ostaja pa še veliko neznank. Pri mladostnikih, mlajših od 20 let, so na Kitajskem potrdili manj kot 3 odstotke primerov okužbe, prav tako ni bilo pri otrocih, mlajših od 10 let, zaznanega nobenega smrtnega primera. To je sicer spodbudna novica, vendar se pri tem postavlja vprašanje ali bo zaprtje šol – ukrep, ki so ga leta 2009 sprejeli tudi pri pandemiji svinjske gripe – pripomogel k upočasnitvi širjenja koronavirusa.
Prva poročila kažejo, da nosečnice v nasprotju s Sarsom in gripo niso izpostavljene večjemu tveganju pri bolezni COVID-19. Trenutno tudi ni dokazanega prenosa bolezni na otroka v maternici ali z dojenjem. Seveda pa bo treba s porastom potrjenih primerov okužbe podrobneje spremljati vpliv virusa na nosečnice.
Družbena tveganja
Dejstvo, da je večina primerov COVID-19 blažjih, se morda zdi v nasprotju z alarmantnimi medijskimi novicami o izbruhu. Medtem ko panika ni ne koristna ne upravičena, pa se moramo obvarovati tudi pred samodejnim občutkom varnosti.
Ko se virus razširi med občutljivejše skupine prebivalstva, se številke hitro povečajo. Nedavna poročila iz Italije potrjujejo, da približno 10 odstotkih potrjenih primerov z okužbo zahteva napotitev na intenzivno nego. Ker je vedno več držav tarča izbruha epidemije, pa COVID-19 predstavlja tudi breme za zdravstvene sisteme po vsem svetu. Na severni polobli je ta val prispel ravno v času, ko se bolnišnice že tako spopadajo z zahtevami sezonskih obolenj.
Posledično pa ukrepi omejevanja socialnih stikov, kot je samoizolacija, zapiranje delovnih mest in ukinjanje javnih dogodkov, igrajo pomembno vlogo pri razvoju pandemije. Valu se bomo sicer težko izognili, njegova upočasnitev pa je naša najboljša možnost za preprečitev katastrofe.
Pri tem gre za veliko več kot pa sam koronavirus. Med izbruhom ebole v zahodni Afriki leta 2014 je dramatično naraslo število primerov okuženih s HIV, malarijo in drugimi boleznimi, saj so zdravstveni sistemi popustili pod pritiskom napredujoče epidemije. Več sredstev se bo izčrpalo zaradi bolezni COVID-19, hujši bodo stranski učinki v zdravstvenih sistemih.
Na srečo vemo, da sta karantena in popolna omejitev učinkoviti pri spopadanju s COVID-19. Glede na nedavno poročilo Svetovne zdravstvene organizacije so skrajni ukrepi, ki jih je sprejela Kitajska, preprečili ali vsaj zmanjšali stotisoče primerov bolezni v državi. Pričakovati je, da bodo imeli ukrepi v Italiji podoben učinek pri omejevanju izbruha.
Malce manj pa je znanega ali tudi milejši ukrepi lahko zajezijo virus. V številnih državah spodbujajo zgodnjo izolacijo, redno umivanje rok in omejevanje socialnih stikov, da bi se izognili bolj drastičnim ukrepom, pa se obsežneje lotevajo tudi finančnih in socialnih spodbud.
Če pa bo število primerov še naprej naraščalo, se moramo pripraviti na možnost sprejetja strožjih ukrepov.
Ravnanje posameznika igra pomembno vlogo
Večina nas bo med izbruhom koronavirusa ostala zdravih, zato je pomembno, da nas ne zajame panika. Vsi pa imamo družbeno dolžnost, da pandemijo ohranjamo pod nadzorom. To lahko naredimo s prepoznavanjem simptomov COVID-19, upoštevanjem navodil v primeru, če jih zaznamo, in doslednim omejevanjem družbenih kontaktov. Vsako ravnanje za upočasnitev virusa lahko stanje izboljša.
Zaščita šibkejših v naših skupnostih je nujna. V času prekinitve socialnih stikov bo naša socialna zavest določila negativne posledice izrednih zdravstvenih razmer.
Avtorja prispevka: in
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman