Morda nikoli ne bomo natančno vedeli kje ali kako se je vse to zgodilo, kot tudi ne, katera žival je za to odgovorna. Vemo pa, da so ti »primeri naravnih gostiteljev« izhodišča številnih izbruhov bolezni, od gripe do HIV-a in SARS-a do COVID-19.
Zoonotske bolezni povzročajo patogeni, ki izvirajo iz drugih živalskih vrst. Nekatere bolezni, kot je steklina, povzročajo občasne, pogosto samostojne, toda smrtonosne in travmatične izbruhe v skupnostih, ki jih prizadenejo. Spet druge se lahko razširijo po vsem svetu in med svetovnim prebivalstvom povzročijo pandemijo. Nekatere, kot so gripa, kuga in kolera, so povratne in se v mutirani obliki preko živalskih gostiteljev pojavljajo vsakih nekaj desetletij.
Številne so trenutno del naše nadloge endemičnih bolezni, kot so ošpice, mumps ali HIV. Koronavirus, ki povzroča COVID-19, je tesno povezan s tistimi, ki so leta 2003 povzročile pandemijo SARS-a (sindrom akutnega oteženega dihanja). Kljub razpravam, pa je še prezgodaj oceniti ali bo COVID-19 v enem letu izginil ali bo, kot gripa, med nami vedno prisoten.
V vsakem primeru pa lahko pričakujemo nove seve koronavirusa, ki jih bodo v prihodnosti povzročale prostoživeče živali. Nešteti patogeni se dnevno prenašajo preko živalskih vrst, večinoma brez vidnih posledic.
Vedno bolj pa ti patogeni izkoriščajo nove priložnosti, ki so jih ljudje ustvarili s preoblikovanjem naravnega okolja. Sicer je v tem napetem ozračju nekaj povsem običajnega, da krožijo dvomi, vendar pa nekaj stvari o prenosu novih bolezni preko živali na ljudi zagotovo vemo.
Meso divjih živali in mokre tržnice
Pogosto izhajamo iz prepričanja, da so za izbruhe bolezni, kot je Ebola ali COVID-19, nujno potrebni tesnejši stiki z divjimi živalmi. Dejavnosti, kot so lov, zakol in trgovanje mesa divjih živali za prehrano ljudi, pomenijo visoko tveganje za izpostavljenost patogenom, ni pa natančno znano, kako pogosto dejansko povzročajo bolezni. Netopirji so v severnoafriških in azijskih državah priljubljeno divje meso, kjer določene vrste tehtajo tudi več kot 300 g in jih na tisoče prenočuje v drevesih. Posledično so lovci na netopirje posebej izpostavljeni okužbam, čeprav ni dokazov, da bi bili prav oni vir preteklih izbruhov Ebole.
V nekaterih državah žive živali, namenjene za prehrano človeka, tradicionalno prodajajo na mokrih tržnicah, ki morebitne zoonotske viruse prenašajo iz gozda v mesta. Toda posnetki eksotičnih divjih in po navadi ogroženih živali, ki jih žive prodajajo na prenatrpanih tržnih stojnicah, predstavljajo napačno podobo nišnega trga kot prevladujoče dejavnosti.
Raziskave na Kitajskem in Vietnamu so pokazale, da meso divjih živali, zlasti divjih prašičev, koz, jelenjadi in ptičev, ki jih običajno, podobno kot v Evropi, tudi gojijo, v glavnem uživajo v restavracijah. Netopirji, ki jih po več deset tisoč prodajajo v Gani, so že poginili, imajo odstranjeno črevesje in so pred vstopom na tržnice dimljeni, zaradi česar predstavljajo zelo nizko tveganje za okužbo potrošnikov.
Prenašalci bolezni
Pri pogostejših načinih prenosa pa do neposrednega stika z živalmi sploh ne pride. Številne porajajoče bolezni se prenašajo s piki insektov, ki imajo vlogo prenašalcev med gostitelji živalskih vrst. Borelioza, na primer, ki jo povzroča baterija v prostoživečih sesalcih in se preko klopov prenaša na ljudi, je zadnjih trideset let doživela velik porast v Severni Ameriki in Evropi. Pogosto velja prepričanje, da je za to kriv lov jelenjadi, vendar pa na podlagi raziskav ugotavljajo, da bolezen širi vedno večje število manjših sesalcev, saj se manjša število njihovih plenilcev. Ostali patogeni se izločajo skozi urin ali iztrebke njihovih živalskih gostiteljev, s tem pa onesnažujejo pitno vodo ali pridelek za ljudi in farmske živali. To lahko vidimo v Bangladešu, kjer netopirji pijejo drevesni sok palme iz zbiralnikov in vanje urinirajo, kar v tamkajšnjem okolju povzroča izbruhe virusa Nipah.
Domače živali
Čeprav zoonotske bolezni povzročajo divje živali, pa imajo ljudje pogosteje stik z domačimi živalmi, kar ustvarja široke možnosti za prenos bolezni. S perutnino se lahko širi ptičja gripa, ki je v zadnjih dvajsetih letih povzročila akutne in pogosto tudi smrtonosne izbruhe sevov H5N1 ali H7N9 in posledično masovne zakole na kmetijah.
Čeprav sta manj smrtonosni, pa bakteriji, kot sta Salmonella in Campylobacter, ki ju pogosto najdemo pri farmskih živalih, samo v Veliki Britaniji povzročata več tisoč primerov zastrupitev s hrano. Celo običajno neškodljive bakterije lahko na kmetijah, kjer uporabljajo antibiotike, razvijejo gene, ki so odporni nanje. V neevropskih državah antibiotike pogosto dodajajo živalski krmi za pospeševanje rasti, to pa nemara pomaga pri gojitvi večkratno odpornih bakterij, naseljenih v živini.
Kako preprečiti izbruhe zoonotske bolezni
Preprostega orodja za preprečitev izbruhov zoonotskih bolezni ni, toda raziskovalci v projektu Bat-One-Health iščejo rešitve za okrepitev treh posebnih vrst obrambe.
Ohranjanje ekosistemov in obnova naravnih habitatov lahko živalim omogočita pašo, ki je daleč od bivališč ljudi.
Zajeziti je treba tudi tvegana vedenja, ki ljudi izpostavljajo patogenom, vendar ne s škodljivimi prepovedmi mesa divjih živali, temveč sodelovanjem skupnosti, ki bo spoštovala različne načine preživetja in kulturne navade.
Predvsem pa morajo vlade vlagati v javno zdravje in nadzor nad področji, ki to najbolj potrebujejo.
Razumevanje, kako se novi virusi prenašajo z živali na ljudi, lahko v prihodnosti zmanjša tveganje za nove pandemije, vendar bomo morali odpraviti mite o tem, kje do takšnih prenosov najpogosteje prihaja in se izogniti hipnim odzivom nanje.
Avtor prispevka: Olivier Restif
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
