Ljudje običajno kupujejo ali najemajo določene domove zaradi njihove lokacije – bodisi te ponujajo dostop do dobrih šol ali lažji dostop do delovnega mesta z avtomobilom ali javnim prevozom. To pomeni, da ljudje pogosto kupujejo cenovno dražje domove na lokacijah z dostopno kakovostno infrastrukturo, kjer si potem prilagodijo svoje vsakdanje aktivnosti.
Kot arhitektka in raziskovalka na področju bivanja in trajnostnega življenja raziskujem prilagoditve, vse od prizidkov in preoblikovanj stanovanj z vgradnjo obnovljivih tehnologij in naknadnim opremljanjem. Številnim lastnikom stanovanj njihova bivališča pomenijo tudi finančno sredstvo, ki ga kasneje nameravajo vnovčiti. Prav zato pa ukrepi, povezani z obnovljivimi viri energije in energetsko učinkovitostjo, pogosto prav zaradi negotovosti pri njihovi vrednosti v času prodaje, niso vključeni v prenovo.
Ker vse manj ljudi trenutno uporablja prevoz na delo in jih vedno več dela na daljavo, se bo njihova izbira lokacije in namenska raba stanovanj po daljšem obdobju omejenega gibanja po vsej verjetnosti spremenila.
Eden izmed že obstoječih predlogov je, da bodo ljudje vse raje zapuščali mestno življenje in se preseljevali na podeželje, kjer je več prostora in boljši dostop do narave.
Slovo odprtih bivalnih prostorov?
V številnih družinah se je v tem obdobju izkazalo, kako težko je najti zaseben prostor, če so vsi člani istočasno doma.
V zadnjih letih je zaznati izjemno priljubljen trend odprtih bivalnih prostorov. Gre za poenotenje več bivalnih prostorov, da ustvarimo odprt tloris, večnamenski prostor – po navadi s kuhinjo, jedilnico, dnevno sobo in delovni prostor. To združevanje prostorov temelji na predpostavki, da čez dan služijo staršem, ki delajo na daljavo, medtem ko se jim kasneje proti večeru pridruži še družina.
Koncept lažje povezujemo z vzorcem bivanja »po fazah«, pri katerem različni člani družine bivajo v gospodinjstvu ob različnih časih. Ta se seveda bistveno razlikuje od vzorca »sočasnega« bivanja, ko so istočasno doma vsi člani gospodinjstva, kar je bilo v času izolacije bolj pogost pojav.
Možnost nadziranja otrok med delom je za nekatere lahko prednost. Spet za druge pa ravno pomanjkanje zasebnosti v velikih prostorih odprtega tipa lahko predstavlja izziv. Mirnejše kotičke potrebujemo zlasti takrat, ko moramo opraviti katerega od spletnih srečanj. V tovrstnih prostorih je problematična tudi samoizolacija in zadrževanje predmetov v karanteni.
Spreminjanje bivanjskih potreb
Verjetno bodo spremembe v načinih prevoza na delo ali delovne navade ljudi spodbudile temeljne spremembe v tem, kaj ljudje dojemajo kot prednosti v domu.
Ljudje, ki redno delajo od doma, morajo za ohranjanje udobnega delovnega okolja prostore pogosteje ogrevati. S povečanim številom delavcev na domu bi naraslo tudi zanimanje za toplotno ugodje in energetsko učinkovitost njihovih domov.
Delo na domu bi tako lahko prineslo številne okoljske pomisleke, povezane z učinkovitostjo delovnega mesta, kot je kakovost zraka v notranjih prostorih, obremenitev s hrupom in vizualno udobje, ki bi jih bilo smiselno upoštevati v domačem okolju. Lastniki bi tako začeli vlagati v ukrepe kot je trojna zasteklitev ali visokozmogljiva okna, povečana izolacija in zračna zatesnitev, kar bi povzročilo tudi zmanjšanje izpustov CO2.
Raziskave kažejo, da udoben, zaseben prostor za učenje, ki je ločen od skupnih prostorov, lahko poveča učno uspešnost otrok. Skrb staršev za kakovostno izobraževanje njihovih otrok, zaradi česar jim je bila neposredna bližina dobrih šol pomembna, bo zdaj preusmerjena v izboljšavo pogojev za učenje doma.
Naravna svetloba in samooskrba
S tem, ko vedno več pozornosti posvečamo vadbi in zdravju, pa nam postaja pomemben tudi vpliv notranjega okolja na naše počutje s poudarkom na naravno svetlobo in dostopom do narave. To pa pomeni tudi manj umetne svetlobe in več zanimanja za vrtove, ki spodbujajo biotsko raznovrstnost.
Manjše zaloge hrane v veleblagovnicah na začetku razglasitve karantene so imele za posledico tudi ponovno zanimanje za samooskrbo, ki bo verjetno trajalo še nekaj časa po njeni ukinitvi. Vrtovi bi lahko služili za pridelavo hrane, kar bi pomenilo tudi krajše transportne poti hrane. Ljudje bi se tako z uporabo solarnih panelov ali drugih obnovljivih virov začeli zanimati za proizvodnjo lastne energije doma.
Tako bi se povečala tudi potreba po novih stanovanjskih enotah, ki bi ustrezale sodobnim načinom šolanja na daljavo in dela doma, kot tudi bolj zdravemu in samozadostnemu stilu življenja.
Izkušnja z omejitvijo gibanja bo imela nedvomno dolgoročne posledice za vse nas. Številni se bodo zamislili nad načinom življenja, ki ga želijo izbrati po epidemiji, obenem pa tudi vlogo, ki bi jo pri tem imeli njihovi domovi.
Avtorica prispevka: Tara Hipwood
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
