Vemo, da je stopnja motnje prehranjevanja visoka. V Veliki Britaniji so leta 2017 opravili večjo raziskavo, v kateri so ugotovili, da samo v Angliji vsak četrti od 1 000 mladih, starih med 5 – 19 let, trpi za motnjo prehranjevanja. Trendi v splošni zdravstveni oskrbi po zadnjih raziskavah kažejo, da na letni ravni oboleva vse več ljudi. Med leti 2000 in 2009 je število diagnosticiranih bolnikov, starih med 10 – 49 let, naraslo z 32 na 37 na 100 000 prebivalcev. Seveda pa so podatki splošne medicine, uporabljeni v tej raziskavi, stari že več kot deset let, in iz časa pred začetkom pojava platform, kot je Instagram.
Raziskovalci so za namene nove študije ponovno proučili omenjene trende in morebiten vpliv socialnih medijev. Uporabili so obsežno zbirko podatkov iz splošnega zdravstva, ki zajema 7 % britanskega prebivalstva, in se osredotočili na anonimizirane evidence več kot enega milijona otrok in mladih, ki so med leti 2004 in 2014 obiskali splošnega zdravnika. Odkrili so, da so motnje prehranjevanja, ki so jih zabeležili v splošni zdravstveni oskrbi, skoraj 11-krat pogostejše pri dekletih kot fantih in dvakrat pogostejše pri mladih v starostni skupini 16 do 20 let v primerjavi s starostnima skupinama 11 do 15 let in 21 do 24 let. Prav tako so enkrat in pol pogostejše pri mladih, ki prihajajo iz najbogatejših predelov države, če jih primerjamo z najrevnejšimi. Najpogostejša vrsta motnje prehranjevanja pa ni bila nobena od splošno poznanih, kot sta anoreksija in bulimija, temveč motnje prehranjevanja, ki »niso navedene«. To pomeni, da so v porastu primeri, pri katerih motnje prehranjevanja ne dosegajo praga, ki opredeljuje anoreksijo ali bulimijo.
Ugotovili so tudi, da je vsako leto v splošnem zdravstvu z motnjo prehranjevanja diagnosticiranih manj mladih ljudi. Stopnja upada je najbolj očitna pri bulimiji, malce manj pri motnjah, ki niso navedene, pri anoreksiji pa ostaja bolj ali manj ista. Stopnja se je znižala tudi pri dekletih in pri starostni skupini od 16 do 24 let. Precejšen upad so zasledili tudi pri mladih iz najbolj ogroženih območij, medtem ko so bile stopnje višje pri tistih iz najbogatejših območij, kar še dodatno povečuje razliko med obema skupinama. Številke pri fantih, pri katerih so bile ugotovljene motnje prehranjevanja, so bile premajhne za nadaljnjo razčlenitev, saj je bilo v študiji za 11-letno obdobje število diagnosticiranih posameznikov manj kot 500. Znatno nizko število obolelih za bulimijo je bilo zaslediti pri obeh spolih, čeprav je bil pri dekletih kar 50-odstoten upad.
Težko je razvozlati, kaj te ugotovitve pomenijo in kakšno vlogo imajo pri tovrstnih spremembah trendov ravno socialni mediji. V primeru bulimije so strokovnjaki prepričani, da je pojav zahodne družbe in posledica njenega pritiska po vitkem idealu, medtem ko anoreksija ni kulturno in časovno pogojena. Slednja naj bi se pojavljala celo pri drugih živih bitjih. Pravijo tudi, da upad bulimije lahko pripisujemo vse večjemu družbenemu sprejemanju ljudi s prekomerno težo, in s tem manjšemu pritisku, da mora biti človek vitek. V tem primeru lahko trdimo, da socialni mediji vplivajo na trend, vendar ne na način, kot predvidevajo nekateri. Namesto, da bi povzročale motnje prehranjevanja, družbene platforme s pozitivno predstavo do telesa in različnih telesnih oblik ter velikosti, pomagajo mladim ljudem pri lastnem sprejemanju. To razloži tudi dejstvo, zakaj je upad toliko bolj očiten v bolj ogroženih območjih, kjer je razširjenost pojava prekomerne teže večja.
Kljub temu pa je ta koncept zelo sporen. Več kot očitno je raba socialnih medijev vse večja, prav tako tudi naraščajoča skrb glede teže in podobe telesa. Mehanizem, ki bi lahko povzročal težave s hrano in motnje hranjenja, se zato zdi povsem primeren. Toda študija tega trenutno ne podpira.
Vendar pa so raziskovalci ugotovili tudi višje število pacientov, ki so se zaradi motenj hranjenja zdravili v bolnišnici, kar pomeni, da so bile ljudem diagnosticirane motnje hranjenja v kasnejši in že naprednejši fazi, ki je zahtevala bolnišnično oskrbo. Motnje hranjenja so za zdravnike lahko problematično stanje pri prepoznavanju, napotitvi in obvladovanju iz več razlogov. Nekatere študije so pokazale, da je na območjih, kjer ni specialističnih storitev, manj verjetnosti za diagnozo. Večja razpoložljivost storitev na področju otroške in adolescentne psihiatrije ter nižji prag za sprejemanje napotnic kot pri obravnavanju odraslih z motnjami prehranjevanja, bi lahko pojasnila, zakaj so stopnje diagnoz pri otrocih, starih od 11 – 15 let, v obdobju študije ostale stabilne, medtem ko so se pri mladih, starih od 16 – 24 let, znižale.
Potrebnih bo še nekaj dodatnih raziskav, da bomo razumeli, kako in če sploh socialni mediji na globalni ravni vplivajo na nastanek in razvoj motenj prehranjevanja. Z omenjeno študijo so raziskovalci začeli odstirati oba pojava, za katera predpostavljamo, da sta povezana. Nenazadnje nam bo to pomagalo, da se osredotočimo na izboljšanje preventive in digitalnih terapevtskih orodij za mlade ljudi z motnjami v prehranjevanju in tiste s tveganjem, da jih razvijejo.
Avtorici prispevka: Ann John in Sophie Wood
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
