To je razlaga vaših možganov.
Nenehna aktivna
Naši možgani so vedno aktivni – tudi v spanju. To je za naše življenje odločilnega pomena. Toda različni deli možganov upravljajo različne funkcije. Možgane na vsaki polobli sestavljajo štirje pari režnjev. Frontalna oz. čelna režnja se nahajata blizu čela, temporalna oz. senčna pa tik pod njima. Parietalna oz. temenska režnja se nahajata na sredini in okcipitalna oz. zatilna v tilniku.
Čelni reženj pogosto povezujemo s tem, kaj nas »naredi človeka«. Njegova naloga je nadzor nad izvrševanjem opravil kot so presojanje, učenje, ustvarjalnost, pozornost in nadziranje mišic pri gibanju in govoru. Vpliva tudi na naše ustvarjanje spominov in nadziranje čustev in vedenja.
Temenska režnja sta pomembna pri različnih procesih. Te vključujejo zaznavanje dotika in njegovega povezovanja z vidnimi ali slušnimi občutki, kar je pomembno za gibanje, zaznavanje globine in našega položaja v prostoru. Senčna režnja prav tako prejemata informacije, ki so povezane z zvokom – vključno z načinom izražanja, ki ga slišimo – in procesi ustvarjanja spomina. V zatilnih režnjih leži področje, odgovorno za vid. Ko svetloba vstopi v oko, preko živcev potuje do tega področja in se pretvori v sliko, ki jo »vidimo«.
Režnji se delijo na uporabna področja. Obstajajo posamezne regije določenega režnja, ki so odgovorne za določene naloge. Spodnji del čelnega režnja imenujemo Brocovo področje, ki je povezano z ustvarjanjem in razumevanjem jezika.
S slikanjem možganov znanstveniki lahko izmerijo kdaj in katera področja v možganih postanejo aktivna, tako da proučijo področja, v katerih se poveča obtok krvi, ki za delovanje ali izvajanje določene naloge dovaja dodatni kisik. Kateri deli izvajajo določene naloge je pomembno tako za raziskave kot izvajanje kirurških operacij.
Neprestano dobivajo informacije
Možgani neprestano prejemajo informacije. Te informacije nadzirata dva obtoka. Senzorične informacije so tiste, ki vstopajo v možgane, motorične pa izstopajo. Čeprav možgani neprestano prejemajo informacije, pa se mi tega pogosto ne zavedamo, saj jih sprejemajo področja, ki obdelujejo »nezavedne« informacije. Na primer informacije o položaju vaših mišic in sklepov se vedno pošljejo možganom – vendar to opazimo šele, ko nam postane nelagodno ali pa moramo prilagoditi položaj.
Kar pa zadeva izstopne motorične informacije – vključno s hotenimi gibi, ki jih nadziramo, kot je pobirane predmeta s tal – se te naloge zavedamo. Tako kot informacije, povezane s senzoriko, pa so lahko nehoteni tudi motorični gibi, kot sta dihanje ali delovanje mišic pri premikanju hrane skozi prebavni trakt.
Skozi možgane se pretaka približno 20 odstotkov volumna krvi
Delovanje možganov je, kot pri vseh živih tkivih, odvisno od dovajanja kisika v krvi. Možgani med mirovanjem srca prejmejo med 15 in 20 odstotki volumna krvi – seveda na to lahko vpliva vrsta dejavnikov, kot je starost, spol in teža. Telo povprečnega moškega ob utripu potisne približno 70 mililitrov krvi po telesu. Povprečno 14 mililitrov krvi pride v možgane ob srčnem utripu, to pa je ključnega pomena, da možganske celice dobijo kisik.
Znano je, da možganska kap – pri kateri gre za prekinitev dotoka krvi v možgane – pogosteje prizadene levo stran možganov. To je zelo pomembno, saj desna stran možganov nadzira levo stran telesa in obratno. Ker so raziskovalci ugotovili, da več kapi prizadene levo stran možganov – kar vpliva na delovanje desne strani telesa – , bodo za posledicami izgube telesne funkcionalnosti najbolj prizadeti ravno desničarji.
Med operacijo možganov ne čutimo bolečin
Številnim ljudem se ob ogledu viralnega videa, v katerem ženska med kirurškim odstranjevanjem možganskega tumorja igra violino, postavlja vrsta vprašanj o naših možganih. Morda se zdi nenavadno, toda budnost pacientov med operacijo možganov je namreč bolj pogosto kot ljudje mislijo. Pri operacijah, ki so povezane s področji »delovanja« v možganih – torej področji za gibanje, govor ali vid – je pacient pogosto v splošni anesteziji, nato pa se ga zbudi in med nadaljnjim posegom ocenjuje te funkcije.
Presenetljivo pa dejanska operacija možganom ne povzroča popolnoma nobenih bolečin. To pa zato, ker možgani nimajo posebnih bolečinskih receptorjev, imenovanih nociceptorjev. Edini boleči deli operacije so rezi skozi kožo, lobanjo in možganske ovojnice, imenovane meninge. Odvisno od števila ostalih dejavnikov pa za ta del operativnega postopka pacient dobi splošno ali lokalno anestezijo.
Po poškodbi možganov se lahko spremenimo
Veliko stvari o možganih smo se naučili ravno takrat, ko je šlo kaj narobe. Eden najbolj znanih primerov je Phineas Gage. Poznali so ga kot odgovornega in poštenega delavca. Toda ko mu je v delovni nesreči skozi lobanjo priletela železna palica, je poškodba levega režnja povzročila, da je postal otročji, nespoštljiv in neobvladan. Znanstvenikom 19. stoletja je ta primer pokazal, da poškodba prednjega režnja lahko povzroči bistvene spremembe osebnosti.
Vemo pa tudi, da ljudje, ki so po poškodbi zatilnega režnja izgubili vid – bodisi zaradi poškodbe, rasti tumorja ali kapi – še vedno lahko ohranijo nekakšen vid, kar imenujemo »učinek slepega vida«. To nam pove, da se vse vizualne informacije ne zberejo v vidnem korteksu senčnega režnja. Ljudje, ki imajo slepi vid, še vedno zaznavajo vizualne informacije in se kljub izgubi vida lahko izogibajo oviram. Nekateri so celo sposobni prepoznati določena čustva in opisati, kako se pri tem počutijo. To dokazuje kako tesno povezane so možganske funkcije.
Čeprav raziskovalci vedo veliko o možganih in njihovem delovanju, pa se moramo o njih še veliko naučiti. Še vedno moramo razumeti delovanje določenih možganskih regij in kako te komunicirajo z ostalimi deli tega nepogrešljivega organa.
Avtor prispevka: Adam Taylor
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
