Kratek odgovor na to vprašanje je, da ljudje v takem primeru žgečkanje pričakujemo. Pretežni del »žgečkljivosti« žgečkanja pa je ravno v dejavniku presenečenja.

Žgečkanje je pomemben znak, da se vas nekdo ali nekaj dotika. Na splošno poznamo dve vrsti žgečkanja. Obstaja tisto bolj prijetno, ko te žgečkajo družinski člani ali prijatelji in se zaradi tega pošteno nasmejimo. Včasih lahko začutimo tudi manj prijetno žgečkanje, ko po nas leze kakšen mrčes.

Obe vrsti pa nam na različne načine pomagata.

Neprijetno žgečkanje

Odkar je človek na svetu, torej stotine tisoč let, je imelo žgečkanje svoje prednosti. To nam namreč pove, da po naši koži leze kakšna žuželka ali nekaj drugega. Razlog, zakaj pravzaprav čutimo žgečkanje je ta, da je naše telo prekrito z dlakami, ki nam pomagajo zaznati še tako majhno nevarnost, kot je npr. mrčes. Ljudje, ki so na žgečkanje posebej občutljivi, začutijo mrčes, ki pristane na njihovi koži, in ga frcnejo, še preden jih ta lahko piči. Ta mehanizem nam pomaga, da se predčasno ubranimo ugrizom strupenega mrčesa. Sčasoma je ljudi zaradi njihove žgečkljivosti vse redkeje ugriznil strupen mrčes, zato so živeli tudi dlje in imeli otroke, ki so bili prav tako žgečkljivi. Ljudje so se, če povemo drugače, razvili v žgečkljiva bitja, zato da so lažje zaznali nevarnost, kot je mrčes. Če bi bili na lastno žgečkanje bolj občutljivi, verjetno ne bi mogli ločiti med tem, kdaj imamo na koži mrčes in kdaj se žgečkamo sami. Zato je torej povsem smiselno, da sami sebe ne moremo požgečkati, saj tako lahko zagotovo vemo, kdaj na naši koži pristanejo nevarne stvari, kot je npr. mrčes.

Prijetno žgečkanje

Prijetni žgečkljivi dotiki nas navdajo z dobrim občutkom in nas nasmejijo, zato so lahko tudi zabavna igra. Ljudje pa niso edina bitja, ki žgečkajo. Ste vedeli, da šimpanzi pri lovljenju in žgečkanju spuščajo sopihajoče zvoke, ki pa ne pomenijo, da so utrujeni, temveč se želijo igrati. Tudi domače živali, kot so npr. podgane, se oglašajo s smehu podobnim zvokom, ko jih ljudje božajo. Smeh in igra sta dobra načina za spletanje prijateljstev – tako pri živalih kot ljudeh. Če bi se torej lahko sami sebe žgečkali, bi se verjetno manj smejali in igrali z drugimi. Torej za to obstajajo zelo dobri razlogi.

Če pa želimo razumeti, kako žgečkanje res deluje, potem moramo natančneje proučiti človeško telo. Večina živali, tudi človek, imajo v svojem telesu motorični sistem. Tega tvorijo mišice in možgani, zaradi česar se lahko sploh gibamo. Vsakič, ko se premaknemo, naši možgani pošljejo mišicam načrt v obliki električnih signalov, ki potekajo skozi živčevje po vsem našem telesu. Ta načrt mišicam sporoči, kako in kdaj se morajo premakniti ter kaj lahko pričakujejo, ko se premaknemo. Človek ima pet čutil: vid, vonj, okus, dotik in sluh. Načrti ugibajo, kako se bo vsak izmed teh petih čutil spremenil, ko bomo izvedli gib.  Torej, ko se poskušamo požgečkati, naši možgani preko živcev pošljejo načrt, ki mišicam ene roke pove, da mora požgečkati, hkrati pa ostalim mišicam sporoča, da lahko pričakujejo žgečkanje. Ko nas požgečka nekdo drug, tega načrta od naših možganov ni, zato je občutek nepričakovan in – žgečkljiv! Naši možgani so vedno korak pred nami, zato pri žgečkanju samih sebe tega presenečenja ni. Konec koncev pa je to mogoče tudi bolje.

Motorični sistem

Motorični sistem je nekaj, kar ima v telesu večino živali, vključno s človekom.  Sestavljajo ga mišice in možgani, omogoča nam tudi, da se lahko premikamo. Možgani pri vsakem gibu pošljejo načrt mišicam. Načrt pošljejo v obliki električnih signalov po živcih, ki po telesu tečejo kot žice. Ta načrt mišicam pove kdaj in kako se morajo premakniti ter kaj pričakovati, ko se premaknemo. Ljudje imamo pet čutil: vid, voh, okus, tip in sluh. Načrti, ki jih mišicam pošljejo možgani, predvidevajo, kako se bo vsako izmed teh čutil po gibu spremenilo. Ko se torej poskušamo požgečkati, naši možgani pošljejo načrt preko živcev. Mišicam v eni roki pove, da mora požgečkati, ostalim mišicam pa, da lahko pričakujejo žgečkanje.

Ko nas požgečka kdo drug, naše mišice nimajo načrta s strani naših možganov, zato je občutek nepričakovan – in seveda žgečkljiv!

Avtorica prispevka: Aysha Bellamy

Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
The Conversation