Mobilni telefoni pa seveda niso edini krivec za nepozorno vožnjo. Na tržišču je vedno več vozil z vnaprej nameščeno tehnologijo, ki z raznimi asistenčnimi sistemi obljublja izboljšanje naših življenj in več produktivnosti na poti. Večina tovrstnih tehnologij je zasnovana z namenom zagotavljanja naše varnosti, čeprav so dejansko lahko nevarne, saj nam dajejo napačen občutek, da je naša pozornost lahko usmerjena tudi drugam? Večina voznikov je prepričanih, da je ročna uporaba mobilnega telefona tvegano početje, saj voznik utegne spustiti roko z volana. Prav tako se zavedajo, da je to početje zakonsko prepovedano. Težava je v tem, da mnogi za volanom še vedno prostoročno telefonirajo, saj jim zakon, pod pogojem, da so roke na volanu, to dovoljuje. To pomeni torej nekakšno varno alternativo. Toda raziskave kažejo, da je vedenje voznika, ki ročno ali prostoročno uporablja mobilni telefon, enako ali celo bolj nevarno od tistega, ki za volan sede pod vplivom alkohola. Uporaba telefona terja od voznika določeno pozornost, zaradi česar pogosteje dela napake pri vidnem zaznavanju in je nezmožen odkrivanja nevarnosti ter odziva nanje. Resnična težava uporabe telefona je njegova kognitivna zahtevnost. Če želimo pozornost nameniti hkrati vožnji in določeni nalogi, potem trpi opravljanje obeh nalog.
Infotainment in varnost
Vožnja je zapletena in hitra, zahteva obdelavo številnih informacij, kljub temu pa jo še vedno dojemamo kot lahko. Med vožnjo se zahteve po naši pozornosti razlikujejo iz minute v minuto. Vsakršna osredotočenost, ki je v primeru nepričakovanega dogodka še kako dragocena, je lahko v ključnem trenutku odsotna. Poslušanje glasbe v primerjavi z ostalimi tehnologijami predstavlja manjšo težavo, saj od voznika ne terja kakršnekoli interakcije. Glede na to, da imajo napake za volanom lahko strašanske posledice, pa ideje tehnoloških rešitev, ki te napake lahko omilijo, postajajo vse pogostejše. Po vsej verjetnosti ima Beckhamov Bentley vsaj ABS, asistenta za parkiranje, senzorje za vzvratno vožnjo in sistem za ohranjanje voznega pasu. Omenjena tehnologija je povzročila trend v oglaševanju, ki spodbuja miselnost, da naša vozila praktično lahko vozijo sama. Evropski parlament je nedavno razglasil, da bodo morala biti vsa nova vozila od leta 2020 opremljena z inteligentnimi sistemi za uravnavanje hitrosti, skupaj z drugimi varnostnimi mehanizmi za opozarjanje voznikov pred nepozornostjo in utrujenostjo. Toda vprašanje ostaja ali bodo te tehnologije povečale varnost ali prispevale k vedno pogostejši nepozornosti?
Vozniki se več kot očitno ne morejo pohvaliti z upoštevanjem omejitev hitrosti, zato se zdi ideja, da nadzor nad tem prevzame tehnologija, nadvse dobrodošla. Da pa bo določena stvar tehnološko dorečena, je treba kompleksno človeško vedenje omejiti na dve ločnici: »varno« in »nevarno«. Kadar je v igri tehnologija, morajo biti razlage glede določenega vedenja in odziva nanj jasne in enostavne. Tu ni prostora za »če«, »toda« in razne kontekste. Podobno, bi tehnologija v primeru znakov utrujenosti ali vinjenosti voznika, dajala napačen vtis, da lahko prevzame nadzor in ga reši. Tehnologija se lahko trži z namenom izboljšanja varnosti, vendar varnost zahteva razumevanje in ne dihotomij. Vemo, da lahko voznika, ki mora imeti obe roki na volanu (seveda v pravilnem položaju), marsikaj resno zmoti. Kljub temu še naprej v vozila nameščamo tehnologije, ki odvračajo njegovo pozornost. Žal ne moremo z gotovostjo trditi, kaj je tisto, kar proizvajalce bolj motivira. Je to dejansko prodajanje varnosti ali varnost, ki se prodaja?
Dokler na letni ravni ne bomo zabeležili očitnega zmanjšanje smrtnih žrtev zaradi prometnih nesreč, bo treba sprejeti nekaj drastičnih sprememb. Voznikova pozornost mora biti usmerjena izključno na samo vožnjo. To pa pomeni preseči trenutno popularno miselnost, da je dostopnost od točke A do točke B odlična priložnost za uživanje na točki C.
Avtorice prispevka: Gemma Briggs, Helen Wells in Leanne Savigar
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
