Podnebne spremembe v zgodovini
Zgodovinska besedila odražajo spreminjajoče se podnebne razmere, ki so jih ustvarile. Ko so angleški pesnik Byron in zakonca Shelley leta 1816 stali na obali Ženevskega jezera, je bilo v njihovih delih opaziti opisovanje divjega vremena v »letu brez poletja.«.
Tega je leto prej v večji meri povzročil orjaški izbruh indonezijskega vulkana Tambora, kar je vodilo do znižanja globalnih temperatur in posledično slabe letine ter lakote. Literarna dela kot so Byronova pesem Tema, Percy Shelleyeva oda »Mont Blanc« in Mary Shelleyin roman Frankenstein odstirajo zaskrbljenost glede človekove ranljivosti v zvezi s spremembami okolja, tudi takrat ko imamo moč, da ga pretentamo.
Posredne obrise zgodovinskih podnebnih sprememb je opaziti tudi v številnih starejših besedilih. V svojem epu Izgubljeni raj iz leta 1667 se John Milton pritožuje nad »hladno klimo«, ki bi lahko »ovlažila še nenapisano stran« in mu preprečila dokončanje njegovega mojstrskega dela. To bil lahko pomenilo dejstvo, da je živel v najhladnejšem obdobju »male ledene dobe«.
Celo najstarejša epska pesem Ep o Gilgamešu, ki je nastala okoli leta 1800 pred našim štetjem, vsebuje sledove podnebnih sprememb. Pripoveduje o neznanski poplavi, ki je podobno kot kasnejša zgodba o Noetu v Stari zavezi, verjetno kulturni spomin na dvig morske gladine, ki je bil posledica taljenja ledenikov ob koncu zadnje ledene dobe. Te zgodovinske klimatske spremembe niso bile posledica delovanja človeka, še vedno pa nam ponudijo pomembne vzporednice za današnji čas. Številne kulture so dejansko prepoznale povezavo med človekovim delovanjem in podnebjem, največkrat v verskem konceptu. Ena izmed ironij modernega časa je, da razvoj globalnega podnebja kot predmeta raziskovanja, navidezno ločenega od človeškega življenja, sovpada z razvojem ogljično intenzivnega kapitalizma, ki ju povezuje bolj kot kadarkoli.
Naš pogled na naravo
Z branjem zgodovinske literature lahko izsledimo tudi razvoj modernih struktur naravnega sveta. Kot primer lahko navedemo ideal »veličastne« narave v romantiki, ki je poveličevala prostrane, osupljive krajinske značilnosti z gorami in prepadi, s tem pa vplivala na vrednost in zaščito krajev, ki jih danes poznamo v obliki narodnih parkov. Ko dojamemo, da tovrstne pokrajine niso popolnoma naravnega izvora, temveč plod kulturnega koncepta in praks v določenem časovnem obdobju – te pa ustrezno varujemo z razlogom – se lahko začnemo pogovarjati o tem ali bomo z njimi bolje gospodarili v prid tako človeka kot ostalih nečloveških vrst.
Vzemimo na primer dela Thomasa Bewicka, Charlotte Smith in Gilberta Whita v 18. in na začetku 19. stoletja, ki imajo močno vlogo pri sooblikovanju naravne teologije. Ta sloni na teoriji, da obstoj Boga dokazujejo kompleksne strukture naravnega sveta. Pretekla literatura je prispevala tudi k širjenju novih znanstvenih idej, kot je teorija evolucije, ki je naravne pojave utemeljevala kot popolnoma sekularne. Literarna dela pa ne izražajo samo spreminjajočih stališč o naravnem svetu, temveč jih tudi zaznamujejo.
S proučevanjem zgodovinskih besedil lažje razumemo razvoj modernih kulturnih odnosov do okolja, ki pa niso tako »prirojeni« ali neizogibni kot se zdijo na prvi pogled. To dognanje tako dopušča možnost, da se sodoben odnos do okolja lahko še izboljša.
Načini razmišljanja
Določeni odnosi do naravnega okolja, ki jih lahko najdemo v zgodovinski literaturi, so tudi sporni in celo zastrašujoči. V romanih, kot je Črni lepotec, je krutost do živali upodobljena kot nekaj popolnoma normalnega. Seveda je moč izslediti tudi bolj obetavne primere. Voltairova pesem o potresu v Lizboni leta 1755 nas opominja na etiko krivde in optimizma v odzivanju na sodobne katastrofe kot sta potresa v japonskem mestu Kobe leta 1995 in italijanskem L’Aquila leta 2009.
Z branjem pretekle literature tudi bolj cenimo naravno okolje kot tako. Samuel Johnson je opise narave v pesnitvi Jamesa Thomsona Letni časi iz leta 1730 razložil tako, da se bralec »sprašuje, zakaj nikoli ni opazil tistega, kar mu Thomson orisuje in da še nikoli ni občutil tistega, kar Thomsona tako navdušuje«. Ravno dela tovrstnih avtorjev kot so Thomson, Dorothy Wordsworth in John Clare, pa nam sredi divjanja modernega življenja pomagajo, da se ustavimo, opazimo in ljubimo naravo. Opominjajo nas tudi na našo lastno občutljivost na osnovne sile. Znan opis viharja v Kralju Learju se na primer posmehuje njegovemu poskusu:
” njegov človeško mali svet bi rad
metež dežja in vetra previharil. “
Zdi se, da Shakespeare poetizira vremenske nevarnosti, vendar nas to dramsko delo opominja na to, da je neurje nekaj večjega in bolj uničujočega od človekovega poskusa njegove uprizoritve in interpretacije. Hkrati nas literatura tudi opominja na to, da moramo prevzeti odgovornost našega vplivanja na okolje. Morda si, kar se tiče obravnavanja podnebnih sprememb kot božje kazni za slabo vedenje, ne želimo izhajati iz predmoderne in zgodnje moderne literature. Toda ko Milton »krut mraz in nevarno vročino«, ki sta nadomestila večno pomlad v nebesih, pripisuje človeškemu opustošenju, v njegovem opisu najdemo jasno metaforično podobnost z današnjo krizo.
Zgodovinska književnost nam ponazarja način, kako so se avtorji odzivali na podnebne spremembe, vplivali na sodobne ideje o naravi, hkrati pa nam razkriva koristne načine odnosa in razmišljanja o naravi. S podnebno krizo se ne moremo spopadati zgolj s tehnološkimi rešitvami. Zahteva tudi korenite kulturne spremembe. Za to pa je potrebno razumeti pretekle ideje in predstave: tako tiste, ki so nas privedle do trenutnega položaja in tiste, ki nam ga bodo pomagale razrešiti.
Avtorja prispevka: David Higgins in Tess Somervell
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
