Za vse to potrebujemo energijo, ki pa jo najpogosteje pridobivamo iz fosilnih goriv. Ogljični odtis določenega živila lahko analiziramo z določanjem količine toplogrednih plinov, ki se sproščajo med samo proizvodnjo surovin, industrijsko obdelavo, transportom, skladiščenjem, kuhanjem, zaužitjem in odpadki. To je t.i. pristop »od zibelke do groba.«. Na ta način ljudje lažje razumejo, na kakšen način stvari, ki jih uporabljamo vsak dan, vplivajo na svet okrog nas. Glede na to si bomo pobliže pogledali štiri preprosta pravila, s katerimi lahko pri našem naslednjem nakupu zmanjšamo ogljični odtis naše prehrambene košarice.
Razpršite svoje vire beljakovin
Govedoreja zahteva največ zemljišč za pašnike in največ krme iz intenzivnega kmetovanja. Pri prebavljanju sproščajo velike količine toplogrednega metana, zaradi česar je ogljični odtis govedine v povprečju štirikrat večji od svinjine in perutnine. Tudi jagnjetina ima velik ogljični odtis, zato bi bilo treba zmanjšati tudi njeno uživanje.
Žitarice, fižol, leča, soja in tofu, oreščki in semena, gobe in morske alge prav tako vsebujejo visoke vrednosti beljakovin in za vzgojo zahtevajo precej manj vložka, zaradi česar imajo precej manjši ogljični odtis. Nedavna študija je pokazala, da je emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo pri proizvodnji hrane, mogoče zmanjšati za 80 odstotkov, če bi se uživanje mesa zmanjšalo za 70 odstotkov in mlečnih izdelkov za 65 odstotkov.
Organsko ne pomeni nujno nizkoogljično
Ker na označbah živil ni navedenih izračunov ogljičnega odtisa, potrošniki običajno na podlagi ostalih informacij ocenjujejo vpliv živila na okolje. Te pa običajno lahko zavajajo. Potrošniki lahko »organsko« ali »prosto rejo« povezujejo z višjo kakovostjo okolja, kot je denimo manj intenzivna uporaba pesticidov in bolj naravna reja živali, in naposled domnevajo, da gre za nizkoogljične izdelke. Medtem ko za nekatere organske izdelke, kot so mleko in oljčno olje, velja, da imajo v primerjavi z običajnimi podobnimi izdelki nizek ogljični odtis, pa velja ravno obratno za sojino mleko in organska jajca proste reje v primerjavi s hlevskimi. Za testenine na splošno ni razlik med organskimi in neorganskimi različicami. Seveda sta pomembna tudi skrb za dobro počutje živali in podpiranje omejene uporabe kemičnih gnojil, vendar se je treba pri ocenjevanju bremena ogljika zaradi pridelave hrane tem ključnim besedam izogibati.
Lokalno ni vedno najboljše
Kupovanje lokalne hrane ne zagotavlja manjšega ogljičnega odtisa. Prevoz je zagotovo pomemben dejavnik, ki prispeva k ogljičnemu strošku hrane, ni pa edini. Pravzaprav je prispevanje emisij zaradi prevoza nizkoogljične hrane večje kot pri visokoogljični hrani. V tem oziru koncepta »prehranskih kilometrov« kot kazalnika ogljičnega odtisa ne bi smeli uporabljati, saj zajema zgolj element prevoza. Ta namreč pri visokoogljičnih izdelkih kot je meso ne vpliva dosti na odtis, kar lahko vidimo pri jagnjetini iz Nove Zelandije, ki ima v sezoni zakola zaradi ugodnejših pogojev pri reji in manjše potrebe po živalski krmi nižje vrednosti emisij kot pa britanska jagnjetina izven sezone. Po drugi strani bosta imela fižol iz Kenije ali šparglji iz Peruja nizek ogljični odtis pri pridelavi, medtem ko se ta bistvena poveča zaradi letalskega prevoza do polic v britanskih veleblagovnicah. Lokalna pridelava sadja in zelenjave je koristna v sezoni, vendar je uvoz iz drugih držav, kjer imajo sezonske pridelke bolj trajnostno od zimskega gojenja v lokalnih rastlinjakih. Seveda bi bilo prehranjevanje v skladu z rastnimi sezonami, kjer živimo, najboljši način. Ogljični odtis pri prevozu je lahko nižji tudi pri predelanih živilih. Špedicija mlete kave namesto kave z zrnjih ali zgoščenega pomarančnega soka namesto pomaranč pomeni samo prevoz končnega izdelka, ne da bi se upoštevali odpadki ali dodatna poraba vode, hlajenje in embalaža. Izdelava zgoščenega pomarančnega soka posledično povzroči manj CO2 kot svež pomarančni sok, kava, mleta na lokaciji, kjer je bila gojena pa je lahko bolj okolju prijazno kot uvod zrn in mletje na drugi lokaciji.
Tudi embalaža šteje
Plastično pakiranje ni vedno tako slabo kot se ga predstavlja. Nekatere vrste embalaže, kot so pločevinke in steklo, so zelo težke in se jih lahko prevaža zgolj v manjših količinah. To pa pomeni tudi, da se za njihov prevoz porabi več energije na prehransko enoto. Posledično lahko zamenjava teh vrst materialov s plastičnimi, ki so občutno lažji, zmanjša emisije ogljika. Posebej to velja takrat, če je plastika primerna za ponovno uporabo. V določenih primerih je plastično pakiranje živil celo boljše kot pa brez pakiranja. Poleg tega, da lahko podaljša rok uporabe svežih proizvodov, nam lahko pomaga pri zmanjšanju živilskih odpadkov, ki na smetišču sproščajo metan.
Avtorja prispevka: Luca Panzone in Natasha Auch
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman