Artemis II na izstrelitveni ploščadi na Floridi pred testiranjem januarja. NASA/Sam Lott
Zaključne priprave na Nasino misijo Artemis II so v polnem teku. Gre za prvo človeško odpravo v orbito okoli Lune po več kot petdesetih letih. Štirje astronavti – trije moški in ena ženska – bodo deset dni preživeli na krovu vesoljskega plovila Orion ter poleteli dlje v vesolje kot katerikoli ljudje doslej, obkrožili Luno in se nato vrnili na Zemljo.
Tehnične težave, povezane z uhajanjem goriva med testiranjem rakete Space Launch System, so povzročile zamudo in onemogočile izstrelitvi v februarju in marcu. Zdaj NASA cilja na začetek aprila.
Misija predstavlja naslednji korak programa Artemis, katerega cilj je, da bi astronavti znova stopili na Lunino površje do leta 2028. Tudi Kitajska razvija lasten program in načrtuje človeško odpravo na Luno do leta 2030.
V tej epizodi podkasta The Conversation Weekly se avtorica pogovarja s Scottom Pacom, direktorjem Inštituta za vesoljsko politiko na Univerzi George Washington, o razlogih, zakaj se NASA vrača k poletom okoli Lune. Pace je sodeloval pri oblikovanju ameriške vesoljske politike v času administracije Georgea W. Busha, nato deloval pri Nasi, kasneje pa kot izvršni sekretar Nacionalnega vesoljskega sveta v prvi Trumpovi administraciji, kjer je sodeloval pri zagonu programa Artemis.
Od leta 1972, ko se je Gene Cernan v okviru misije Apollo 17 zadnjič vrnil z Luninega površja, na Luni ni stopil še noben človek. Po besedah Pacea je po zmagi ZDA v vesoljski tekmi s Sovjetsko zvezo »geopolitični razlog za nadaljevanje teh misij preprosto izginil«.
Danes pa se je situacija spremenila. Pace meni, da je »geopolitični namen prisotnosti na Luni predvsem v tem, da smo tam stalno«. Luno primerja z Antarktiko: ZDA in njihove zaveznice imajo tam vpliv tudi zato, ker vsako leto na ledeno celino pošljejo okoli 3000 ljudi. »Pravila postavljajo tisti, ki pridejo,« poudarja. Po njegovem mnenju je zato pomembno, ali bo Kitajska prehitela ZDA pri vrnitvi na Luno – zlasti če bi začela postavljati standarde in pravila delovanja.
To po njegovem pomeni, da bo treba povečati pogostost poletov na Luno in vzpostaviti zmogljivosti za več kot eno človeško misijo letno. Ključno vlogo pri tem bodo imela partnerstva z zasebnim vesoljskim sektorjem.
»Pri programu Artemis zdaj vidimo, kako se NASA in industrija učita leteti na Luno, nato pa bo sledila odločitev, kakšna naj bo dolgoročno vzdržna prihodnost teh dejavnosti,« pravi Pace. »To je razprava, ki bo zaznamovala obdobje po misiji Artemis II.«
Gemma Ware, voditeljica podkasta The Conversation Weekly, The Conversation
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman