V zadnjih dveh desetletjih so države po svetu močno okrepile svoje podnebne politike. Število ukrepov se je od leta 2000 početverilo, nekateri podatkovni nizi pa kažejo celo petnajstkratno povečanje.
Vlade danes vzporedno uvajajo celo paleto podnebnih ukrepov – od ogljičnih davkov in subvencij za obnovljive vire energije do gradbenih predpisov, emisijskih standardov ter raziskovalnega financiranja. Ti instrumenti delujejo prepleteno, se medsebojno oblikujejo in v svoji kombinaciji odločilno sooblikujejo končni izpustni odtis.
Toda ko se emisije znižajo – ali pa ostanejo trdovratno visoke – kako sploh prepoznati, kateri ukrepi so za to zaslužni? Katere politike imajo dejanski vpliv ne glede na okoliščine? Prav s tem vprašanjem se danes soočajo raziskovalci podnebnih politik – in mi smo našli način, kako nanj zanesljivo odgovoriti.
V najnovejši raziskavi smo preučili 1 737 posameznih podnebnih politik v 40 državah skozi obdobje 32 let ter prepoznali 28 ukrepov, ki v najrazličnejših okoljih dosledno zmanjšujejo emisije. Še pomembneje pa je, da smo razvili nov analitični pristop, ki bi lahko presekal ustaljene metode in na novo oblikoval način, kako raziskovalci vrednotijo politike na področjih, kjer kompleksnost nenehno narašča.
Stari pristopi
Tradicionalni pristopi k ocenjevanju podnebnih politik se s to novo, vse bolj zapleteno realnostjo težko spoprijemajo.
Nekateri raziskovalci proučujejo posamezne politike ločeno od celote. Tak pristop je lahko uporaben, a je hkrati podoben ocenjevanju nogometaša med samostojno igro, pri čemer povsem spregledamo vpliv njegovih soigralcev. Rezultati – bodisi pozitivni bodisi negativni – v resničnem okolju pogosto ne veljajo več, zlasti ko se »igralec« znajde v drugačni ekipi z drugačno taktiko. Drugi raziskovalci se osredotočajo na celotne »pakete« politik. Če ostanemo pri nogometni metafori, je to podobno ocenjevanju igre celotne ekipe, ne da bi sploh vedeli, kateri posamezni igralci največ prispevajo k rezultatu. Tako sicer vemo, ali ekipa zmaguje ali izgublja, a ostanemo brez ključnega odgovora – zakaj.
Odmevna študija iz leta 2024 je ubrala drugačno strategijo: iskala je nenadne padce emisij in nato preverjala, katere politike so bile uvedene tik pred tem. Toda tudi tak pristop lahko spregleda ukrepe, ki svoje učinke razvijajo počasi in postopno, brez dramatičnih takojšnjih rezultatov. Največja ovira pri takem pristopu je, da hitro naletimo na statistično omejitev, ki onemogoča jasen vpogled v učinkovitost posameznih ukrepov. Kot bi skušali rešiti enačbo, v kateri je neznank preprosto preveč, da bi našli zanesljivo rešitev.
Statistični filter
Naša rešitev temelji na statističnem pristopu, ki deluje kot niz vse strožjih filtrov kakovosti. Predstavljajte si to takole: ko je mogočih razlag za nek pojav preprosto preveč, potrebujemo filtre, ki ločijo dejanske učinke od statističnega šuma. Pri tem si pomagamo s t. i. Bayesovimi predpostavkami – različnimi nabori domnev o tem, kako naj bi se politike v resnici obnašale. Ključno pri našem pristopu je, da se ne opre na en sam filter. Namesto tega iščemo politike, ki prestanejo več različnih filtrov. Če se neki ukrep izkaže za učinkovit v različnih testih, zasnovanih na različnih predpostavkah, lahko z veliko večjo gotovostjo trdimo, da resnično deluje.
Katere politike dejansko delujejo?
Z našim previdnim analitičnim pristopom smo prepoznali 28 podnebnih politik, pri katerih lahko z visoko stopnjo zanesljivosti trdimo, da zmanjšujejo emisije. Gre za ukrepe, ki zajemajo širok spekter različnih instrumentov:
Ogljično vrednotenje in obdavčitev (8 politik): ogljični davki v različnih sektorjih, sistemi trgovanja z emisijami, cestnine v obdobjih prometnih konic ter trošarine na fosilna goriva izkazujejo stabilne in izrazite učinke – tudi takrat, ko upoštevamo vpliv vseh drugih politik. To zavrača pogosto trditev, da se ogljično vrednotenje zdi učinkovito zgolj zato, ker ga praviloma spremljajo dodatni, dopolnilni ukrepi.
Energetska učinkovitost in standardi (5 politik): energetski standardi za stavbe, mejne vrednosti izpustov, minimalni standardi energetske učinkovitosti ter omejitve hitrosti na avtocestah zanesljivo zmanjšujejo emisije.
Obnovljivi viri energije in raziskave (11 politik): naložbe v raziskave in razvoj na področju zajemanja ogljika, jedrske energije, vodika, energijske učinkovitosti in obnovljivih virov ter načrtovanje širitve obnovljivih virov in dražbene sheme zanesljivo vodijo v zmanjšanje emisij.
Poročanje in odgovornost (3 politike): zahteve po poročanju o izpustih toplogrednih plinov v različnih sektorjih pomembno prispevajo k zmanjševanju emisij.
Zmanjšanje subvencij (1 politika): Odprava subvencij za fosilna goriva v prometu znižuje emisije.
Praktični učinek
Za ponazoritev resničnih posledic smo modelirali emisije na Portugalskem v štirih ključnih sektorjih – stavbah, energetiki, industriji in prometu. Če bi Portugalska od leta 2000 naprej vse 28 učinkovitih politik izvajala v najstrožji obliki, bi skupni prihranki emisij dosegli 538 milijonov ton CO₂ekv. To ustreza celotnemu letu brez emisij v teh sektorjih v Južni Koreji, katere gospodarstvo je približno šestkrat večje od portugalskega.
Analiza po posameznih državah je ključnega pomena, saj razkriva jasne in ciljno usmerjene priložnosti za ukrepanje. Nemčija bi denimo lahko okrepila svoje podnebne ambicije z uvedbo strožjih omejitev hitrosti na avtocestah. Avstralija, Kanada in Japonska pa bi svojo uspešnost lahko občutno izboljšale z višjimi trošarinami na fosilna goriva – davki, ki jih plačujejo proizvajalci, ne pa končni potrošniki. Naša analiza tako omogoča odločevalcem, da prepoznajo slepe pege v sicer ambicioznih podnebnih strategijah.
Ključni »igralci«
Naša raziskava razkriva, da učinkovito podnebno ukrepanje ne temelji na iskanju ene same popolne rešitve. Obstaja več poti do uspeha, vendar se nekateri instrumenti znova in znova izkažejo kot zanesljivejši od drugih – ogljično vrednotenje, obdavčitev ter vlaganja v raziskave obnovljivih virov so ključni »igralci«, ki izboljšajo prav vsak sistem, v katerem se znajdejo.
Države, kot sta Švedska in Norveška, so vseh 28 učinkovitih politik že uspešno uvedle – sicer z različnimi stopnjami intenzivnosti – kar jasno dokazuje, da je tak pristop politično izvedljiv. A tudi vodilne podnebne države, denimo Nemčija, imajo svoje slepe pege, med njimi že omenjene omejitve hitrosti na avtocestah.
Ker se podnebne politike še naprej širijo, pritisk za doseganje oprijemljivih rezultatov pa narašča, ta pristop predstavlja pomembno novo orodje. Odločevalcem omogoča, da se izognejo zapravljanju sredstev za neučinkovite ukrepe ter hkrati prepoznajo preizkušene strategije, ki delujejo v različnih kontekstih.
Onkraj podnebnih politik
Čeprav naše ugotovitve odločevalcem ponujajo jasen seznam podnebnih politik, ki dejansko delujejo, je prav tako pomemben tudi sam analitični pristop, na katerem temeljijo.
Kompleksnost oblikovanja politik ni značilna le za podnebje. Zdravstvo, izobraževanje, finančna regulacija, socialna politika – na vseh teh področjih vlade nenehno dodajajo nove programe, nova pravila in nove spodbude. Raziskovalci se zato povsod srečujejo z enakim vprašanjem: kateri ukrepi dejansko delujejo, ko se vse medsebojno prepleta in prekriva?
Naš filtrirni pristop ponuja uporaben metodološki okvir. Ko se število politik nenehno množi, se tradicionalne metode vrednotenja preprosto ne uspejo več prilagajati. Novi pristop pa raziskovalcem omogoča, da vse ukrepe modelirajo hkrati, ob tem pa ohranijo statistično natančnost – in tako zanesljivo prepoznajo tisto, kar v resnično kompleksnih okoljih zares deluje.
Avtorji: Xavier Fernández-i-Marín, Christoph Knill, Markus Hinterleitner in Yves Steinebach
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman