Mladi makak po imenu Punch je zaradi ganljivega iskanja družbe postal prava spletna senzacija.
Ko ga je mati zapustila, preostali člani tropa pa so ga zavrnili, so mu oskrbniki v živalskem vrtu Ichikawa City Zoo na Japonskem dali plišasto igračo orangutana kot nadomestno »mater«. Posnetki male opice, ki se oklepa igračke, so se hitro razširili po svetu. Toda Punchova navezanost na neživega spremljevalca ni zgolj tema ganljivega videoposnetka. Njegova zgodba nas vrača k znamenitim psihološkim poskusom, ki jih je v 50. letih prejšnjega stoletja izvedel ameriški raziskovalec Harry Harlow.
Ugotovitve teh poskusov tvorijo temelj številnih ključnih načel teorije navezanosti, ki poudarja, da je vez med staršem in otrokom bistvena za zdrav razvoj.
Kako so potekali Harlowovi poskusi?
Harlow je novorojene rezus makake takoj po rojstvu ločil od mater. Odraščali so v ogradi z dvema nadomestnima »materama«. Prva je bila žičnata konstrukcija v obliki opice, ki je zagotavljala hrano in vodo prek majhnega podajalnika. Druga je bila lutka v obliki opice, ovita v mehko frotirno tkanino – prijetna in topla, a brez možnosti hranjenja.
Tako sta imeli opice na voljo dve možnosti: ena je nudila udobje, a brez hrane, druga pa je bila hladna, trda in žičnata, vendar je zagotavljala prehrano.Ti poskusi so bili zasnovani kot odgovor na behaviorizem, takrat prevladujoči teoretski pristop. Behavioristi so trdili, da dojenčki razvijejo navezanost do tistih, ki zadovoljujejo njihove biološke potrebe, kot sta hrana in zavetje. Harlow je to predstavo izzval: predpostavil je, da dojenčki za oblikovanje navezanosti potrebujejo skrb, toplino in nežnost – ne le fizične preskrbe. Po behavioristični razlagi bi morali mladiči preživeti največ časa z žičnato »materjo«, ki jih je hranila. Vendar se je izkazalo nasprotno: opice so preživele precej več časa ob mehki frotirni »materi«. Harlowovi poskusi so tako pokazali, da so mehkoba, skrb in toplina ključni temelji navezanosti. Mladiči so, kadar so imeli možnost, dali prednost čustveni pred fizično »prehrano«.
Kako je to vplivalo na sodobno teorijo navezanosti?
Harlowovo odkritje je bilo prelomno, saj je povsem preusmerilo takrat dominantni behavioristični pogled. Behaviorizem je predpostavljal, da primati – tudi ljudje – delujejo v sistemu nagrajevanja in kaznovanja ter se navežejo na tiste, ki zadovoljujejo njihove fizične potrebe. Čustvena dimenzija pri tem sploh ni bila upoštevana – Harlow pa je ta pogled temeljito obrnil na glavo. Nagnjenost opic k čustveni bližini, izražena v objemanju mehke nadomestne »matere«, je postala temelj za razvoj teorije navezanosti. Teorija navezanosti poudarja, da se zdrav razvoj otroka odvija, kadar je otrok varno navezan na svojega skrbnika.
To se zgodi takrat, ko starš ali skrbnik nudi toplino, čustveno oporo, skrb, prijaznost in pozornost. Negotova navezanost pa se razvije, kadar je skrbnik hladen, oddaljen, nasilen ali zanemarljiv. Tako kot pri rezus makakih lahko tudi človeškega dojenčka preskrbimo z vso potrebno hrano, vendar brez ljubezni in topline ne bo razvil prave navezanosti.
Kaj nam lahko pove zgodba opice Punch?
Živalski vrt seveda ni izvajal znanstvenega poskusa, a Punchova situacija nehote posnema elemente Harlowovega eksperimenta. Eksperimentalna postavitev je bila tako reproducirana v bolj naravnem okolju, vendar so rezultati presenetljivo podobni. Tako kot so Harlowovi mladiči raje izbrali mehko nadomestno mater, se je tudi Punch navezal na svojega plišastega spremljevalca iz trgovine IKEA. V tem primeru sicer nimamo primerjave s hladno, žičnato »materjo«, ki bi nudila fizično hrano. A očitno to sploh ni bilo tisto, kar je opica iskala: potrebovala je mehko, varno in tolažilno zavetje – in prav to ji je nudila igrača.
So bili Harlowovi poskusi etični?
Danes večina sveta priznava, da imajo primati pravice, ki so v nekaterih pogledih primerljive s človekovimi. Z današnjega vidika bi Harlowove poskuse označili kot krute in nečloveške. Nihče ne bi vzel človeškega dojenčka materi zgolj za izvedbo eksperimenta – zato takšnega ravnanja ne moremo opravičiti niti pri primatih. Kljub temu pa vzporednica z več kot 70 let starim poskusom ljudi še vedno izjemno fascinira. Opica Punch ni le najnovejša internetna živalska zvezda – je opomnik na pomen čustvene »prehrane«. Vsi potrebujemo mehke kotičke. Vsi potrebujemo varno zavetje. Ljubezen in toplina sta za naše dobro počutje neprimerno pomembnejši od same fizične preskrbe.
Avtor: Mark Nielsen, izredni profesor, Šola za psihologijo, Univerza v Queenslandu
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman