Zgodbo o Johnsonovi, programerki Dorothy Vaughan in inženirki Mary Jackson z njihovim neprecenljivim doprinosom k ameriškemu vesoljskemu programu pa je širša javnost spoznala v knjigi Skriti faktorji (Hidden Figures), ki jo je leta 2016 napisala avtorica Margot Lee Shetterly, pod istim imenom pa so kasneje posneli tudi film.
Redko se mi zgodi, da bi film name naredil takšen vtis, kot ga je ta. Odkar vodim razprave o filmu, izhajajoč iz lastnih izkušenj na področju vesoljske industrije, sem si ga ogledala najmanj dvakrat. Z zgodbami Johnsonove in njenih kolegic pa film ne opozarja samo na tehnološki napredek, marveč tudi na položaj temnopoltih ljudi v družbi in vlogo žensk, ki delajo kot znanstvenice.
Katherine Coleman je bila rojena leta 1918 v Zahodni Virginiji in že kot otrok je bila nekaj posebnega. Zaradi svoje nadarjenosti za matematiko je po srednji šoli nadaljevala šolanje, kar je bilo za afriško-ameriške otroke takrat precejšnja redkost, in pri osemnajstih letih zaključila kolidž. Postala je žena, mati in učiteljica, tu pa bi se zgodba lahko zaključila, če ne bi bilo njene neizmerne želje po matematiki.
Človeški računalnik
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriška vlada nadaljevala z razvojem zmogljivosti svojih letal in v ta namen potrebovala računalnike. Sicer ne izjemno hitre elektronske tehnologije, kot jo poznamo danes, ali nerodnih mehanskih strojev z ventili, temveč ljudi. Johnsonova je z uporabo drsnega ravnila in tabel postala del skupine človeških računalnikov, ki so računali dinamiko letenja, z namenom izboljšanja varnosti in delovanja letal.
Leta 1958 se je pridružila novoustanovljeni Nasi, kjer je računala trajektorije za odprave prvega Američana v vesolje, Alana Sheparda, in v Orbito, Johna Glenna. Glenn je menda osebno zaprosil, da Johnsonova preveri trajektorij, ki so ga izračunali novi elektronski računalniki. Kasneje je med drugim računala tudi trajektorije za spajanje lunarnih in komandnih modulov odprav na Luno v programu Apollo ter sodelovala pri razvoju programa Space Shuttle.
Johnsonova pa je bila v tistem času tudi »temnopolti računalnik«, saj so takratni zakoni še vedno spodbujali rasno segregacijo, prisotno pa je bilo tudi močno nasprotovanje integraciji in enakih pravic nebele ameriške populacije. Zato je morala uporabljati ločena javna stranišča in jedilne prostore.
Bila je tudi ženska v moškem svetu, kjer je večina kolegov nosila moške obleke, srajce in kravate ter se domov vračala k že pripravljeni večerji. Katherine je morala, kot tudi številne sodobne ženske, usklajevati družinske obveznosti in delo. Toda njeno delovno mesto je bilo v Nasi v 50-ih in 60-ih letih, kjer je bil položaj žensk skromen. Na sestankih niso imele besede in njihova imena niso bila omenjena med avtorji v poročilih. Johnsonova je, kot je prikazano tudi v filmu, zahtevala priznanje za svoje delo. In ga tudi dobila. Sčasoma.
V zadnjih letih svojega življenja je prejela veliko priznanja, vključno s predsedniško medaljo svobode, ki ji jo je podelil Barack Obama, in seveda prepoznavnost zavoljo posnetega filma. Toda ženske dolgo časa niso imele vidne vzornice v znanosti ali vesoljski industriji.
Verjetno v prispevku, ki je namenjen izključno dosežkom Johnsonove, ne bi smela omenjati lastne kariere. Dejstvo pa je, da nisem bila deležna takšnih preprek kot jih je izkusila ona, poleg tega pa sem imela srečo, da sem sodelovala z ljudmi, ki se do mene niso vedli pokroviteljsko ali brezbrižno.
Vesoljska industrija je v pol stoletja svojega obstoja dosegla velik napredek. Obstajajo tudi pravila o enakosti in diskriminaciji ter desetine vzpostavljenih programov, ki spodbujajo raznolikost na delovnem mestu.
Naj se sliši vaš glas
Včeraj sem prejela povabilo na srečanje britanskih pomembnih znanstvenikov in inženirjev na področju vesoljske industrije. Na seznamu so bila od skupno dvajsetih imen samo tri ženska. Na srečanju bodo seveda prevladovale sive obleke. Sama bom zato raje oblekla rožnato ali svetlo rumeno, kajti še vedno moraš izstopati, če želiš, da je tvoj glas slišan. In sem samozavestna in uspešna znanstvenica.
Zgodbe kot je Johnsonova je treba povedati. Kje so naše vzornice danes? Kje so ženske, ki bodo navdihnile naše študentke, da postanejo znanstvenice in inženirke? BBC je leta 2019 sicer objavil seznam stotih navdihujočih žensk na svetu, med katerimi so bile samo štiri znanstvenice in ena inženirka.
Johnsonova nam je pustila neverjetno zapuščino: kot matematičarka je Nasi pomagala pri pošiljanju človeka v vesolje. Njena zapuščina kot afriško-ameriške ženske pa je zagotovo še večja. Predstavlja vzor, kako z odločnostjo, sposobnostmi in talenti lahko pridemo tako daleč, kot si želimo.
Avtorica prispevka: Monica Grady
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman