Foto: Fayegh (Shamal) Shakibayi/Unsplash
V zadnjih letih so številne raziskave opozarjale, da so delci plastike iz plastenk, embalaže in odpadkov prisotni v človeški krvi, pljučih, posteljici, arterijah in celo možganih. A nedavna preiskava britanskega časnika The Guardian kaže, da nekateri od teh izsledkov morda niso tako zanesljivi, kot se je sprva zdelo.
Zamisel, da se drobni plastični delci kopičijo v človeškem telesu, vzbuja nelagodje. Skrb temelji predvsem na dokazih, da lahko nanoplastika – najmanjši delci plastike – škoduje zarodkom živali in človeškim celicam v laboratoriju. Večji delci, t. i. mikroplastika, pa za zdaj niso znani kot neposredno škodljivi ob zaužitju, vsaj ne na podlagi obstoječih raziskav.
Po poročanju Guardiana nekateri znanstveniki menijo, da so lahko poročila o plastiki v človeškem telesu tudi lažni alarmi. Ne gre za očitke o znanstveni nepoštenosti, temveč za možnost nenamerne kontaminacije vzorcev v laboratoriju ali napačne interpretacije, denimo ko naravne maščobe v tkivih ustvarijo signal, podoben plastiki.
Primer takšnih nesoglasij sega v februar 2025, ko je revija Nature Medicine objavila raziskavo o naraščajoči prisotnosti mikro- in nanoplastike v možganih ter jetrih. Novembra istega leta pa je ista revija objavila pismo skupine znanstvenikov, ki so metodologijo omenjene študije ostro kritizirali.
Takšne polemike odpirajo neprijetno vprašanje: ali so drobni plastični delci res razširjeni po celotnem človeškem telesu ali pa znanost za zdaj še nima dovolj trdnih dokazov?
Da je plastika razširjena v okolju, ni sporno. Majhni plastični delci so praktično povsod, zato se jim ni mogoče povsem izogniti. Težje pa jih je zanesljivo zaznati v človeških tkivih, zlasti nanoplastiko, saj to zahteva zelo napredne analitične metode.
Večina raziskav sledi podobnemu postopku: biološki vzorec, na primer kri ali tkivo, pridobijo med operacijo ali ob obdukciji, nato pa ga analizirajo z občutljivimi instrumenti, ki plastiko prepoznajo po kemičnem “podpisu”.
Eden največjih izzivov je kontaminacija. Plastična vlakna in delci so prisotni v zraku laboratorijev, operacijskih dvoranah, oblačilih in opremi. Posebej problematično je, da so lahko prisotni tudi v laboratorijskih pripomočkih za enkratno uporabo, kot so brizge, pipete in epruvete – torej prav v orodjih, s katerimi obdelujejo vzorce.
Že minimalne količine plastike lahko izkrivijo rezultate, zlasti kadar raziskovalci iščejo izjemno majhne delce v nizkih koncentracijah.
V analitiki je standardna praksa uporaba t. i. slepih vzorcev ali kontrol, s katerimi ocenijo raven onesnaženja naravnega ozadja. Kritiki opozarjajo, da nekatere študije teh primerjav niso dosledno izvajale.
Kljub kritikam pa velja poudariti, da so bile te raziskave resni poskusi odgovora na pomembno vprašanje na hitro razvijajočem se področju. Razhajanja in popravki so sestavni del znanstvenega procesa, še posebej pri temah, ki pritegnejo veliko javno pozornost.
Morda raziskujemo napačne delce
Plastični delci se delijo na mikroplastiko (velikosti pelodnih zrn) in precej manjšo nanoplastiko (primerljivo z velikostjo nekaterih virusov). Mikroplastiko je razmeroma enostavno zaznati, medtem ko je nanoplastika tako majhna, da jo lahko odkrijejo le najsodobnejše metode.
Večina raziskav se osredotoča na mikroplastiko, ker jo je lažje zaznati. A prav nanoplastika bi lahko bila pomembnejša za zdravje: lahko prehaja biološke pregrade, v laboratoriju poškoduje človeške celice in po nekaterih študijah škoduje razvoju zarodkov pri živalih.
Nanoplastika lahko prodre v celice in povzroči njihovo okvaro ali smrt. Mikroplastika pa je večinoma prevelika, da bi vstopila v celice.
To še ne pomeni, da je mikroplastika neškodljiva. Možno je, da jo imunski sistem prepozna kot tujek in sproži vnetje, vendar so za potrditev tega potrebne dodatne raziskave. Poleg tega lahko mikroplastika deluje kot “goba”, ki nase veže strupene kemikalije iz okolja in jih potencialno prenaša v telo.
Potrebna je previdnost, ne panika
Razprave o tveganjih lahko ustvarijo vtis, da je celotno področje pod vprašajem, kar ne drži. Prav nasprotno: raziskovalci poudarjajo potrebo po višjih standardih, ki se hitro izboljšujejo.
Laboratoriji vse bolj upoštevajo tveganje kontaminacije, rezultati pa se preverjajo z več analitičnimi metodami hkrati. Cilj je vzpostaviti standardizirane postopke za analizo mikroplastike v človeških tkivih.
Čeprav so naslovi o plastiki v telesu lahko zaskrbljujoči, trenutna spoznanja kličejo predvsem k previdnosti. Za zdaj ni jasnih dokazov, da bi se velike količine plastike kopičile v človeških organih ali da opaženi trendi odražajo dejanske biološke spremembe.
Kljub temu strokovnjaki svetujejo razumno zmanjševanje izpostavljenosti: izogibanje hrani in pijači v stiku s plastiko, boljše prezračevanje prostorov ter uporaba preprostih filtrov za vodo.
Intenzivna razprava o tej temi tako ne pomeni krize znanosti, temveč njen razvoj. Z napredkom metod in natančnejšimi analizami bo slika o vplivu plastike na človeško telo postopoma postala jasnejša. Ključno pa ostaja, da so trditve podprte z zanesljivimi dokazi.
Michael Richardson, profesor razvoja živali, Univerza v Leidnu in Le Yang, doktorska kandidatka, biološki učinki nanomaterialov, Univerza v Leidnu
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman