Medtem ko nekateri uživajo ob dobri knjigi, drugi raje posežejo po serijah ali videoigrah. A z vidika nevroznanosti je branje veliko več kot zgolj zabava – zlasti v obdobju odraščanja.
Pri otrocih in mladostnikih namreč branje spodbuja posebne kognitivne procese, ki lahko dolgoročno pomembno vplivajo na življenje v odraslosti. Adolescenca je ključno razvojno obdobje, v katerem se možgani intenzivno preoblikujejo. Gre za čas, ko se krepijo nevronske povezave, odgovorne za razmišljanje, načrtovanje in nadzor vedenja.
Pomembno vlogo pri tem ima prefrontalna skorja – del možganov, povezan z izvršilnimi funkcijami. Te nam omogočajo, da ohranjamo pozornost, uravnavamo motnje in učinkovito obdelujemo informacije. Prav izkušnje, kot je branje, lahko v tem obdobju pomembno pospešijo kognitivni razvoj in utrdijo te sposobnosti.
Branje daljšega besedila aktivira vrsto miselnih procesov, ki jih mladostniški možgani še oblikujejo: vztrajanje pri nalogi, priklic že pridobljenega znanja, povezovanje idej, napovedovanje, zaznavanje neskladij in aktivno razumevanje zgodbe. Branje zato nikakor ni pasivno – zahteva osredotočenost in mentalni napor.
Prav ta napor pa pojasnjuje, zakaj branje pogosto ne prinaša takojšnjega zadovoljstva, kot ga ponujajo nekatere druge dejavnosti. Digitalna zabava temelji na hitrih dražljajih in trenutni nagradi, medtem ko branje zahteva uvodno obdobje koncentracije, preden se razkrije njegova prava vrednost.
Ko branje steče
Ko se bralne sposobnosti utrdijo, se zgodi prelomni trenutek: branje začne postajati tekoče. Dekodiranje besed, razumevanje pomena in povezovanje informacij postanejo samodejni procesi, zato se zmanjša kognitivni napor. Bralci se lahko takrat popolnoma potopijo v dogajanje.
Pozornost se tako z ravni razumevanja posameznih stavkov premakne na spremljanje zgodbe, sveta in likov. To je trenutek, ko za mnoge branje postane užitek.
A branje ne prinaša le zadovoljstva – krepi tudi kognitivni razvoj. Raziskave kažejo, da je njegov vpliv v adolescenci izjemno pomemben, celo večji od nekaterih drugih dejavnikov, kot je denimo izobrazba staršev.
Poleg tega branje razvija sposobnost razumevanja misli in čustev drugih, spodbuja refleksijo lastnih miselnih procesov ter krepi kritično presojo. Prav te veščine so ključne za razlikovanje med verodostojnimi informacijami in zavajajočimi vsebinami, vključno z lažnimi novicami.
Vseh teh procesov druge oblike preživljanja prostega časa ne spodbujajo v enaki meri.
Je pomembno, kaj beremo?
Različne vrste besedil razvijajo različne sposobnosti. Literarna fikcija – romani in zgodbe z večplastnimi liki ter nepredvidljivimi situacijami – še posebej spodbuja razumevanje družbenih odnosov in čustvenih stanj drugih. Na drugi strani informativna in strokovna literatura krepi predvsem analitično razmišljanje.
Najpomembneje pa je, da beremo tisto, kar nas pritegne. Kljub temu raznolika in kakovostna bralna izkušnja dolgoročno omogoča razvoj širšega nabora spretnosti.
Kaj pa, če branje ni privlačno?
Branje ni vsem samoumevno blizu. Psihološke raziskave kažejo, da je pri zahtevnejših dejavnostih ključnega pomena zgodnji začetek in redna praksa. Branje pri tem ni izjema.
Pozitivne izkušnje v otroštvu običajno vodijo v pozitiven odnos do knjig. Nasprotno pa prisila ali nezanimiva literatura lahko zmanjšata motivacijo za branje.
Zato je ključno, da so knjige dostopne tako v šolah kot doma, da lahko izbiramo med različnimi vsebinami in da branje postane skupna izkušnja. Le tako lahko mladi najdejo zgodbe, ki odražajo njihove interese in vprašanja.
Ob tem velja poudariti: začetne težave pri branju niso znak nesposobnosti, temveč naraven del učenja. Z vztrajnostjo postaja razumevanje lažje in manj naporno, zato je pomembno, da ne obupamo prezgodaj. Tudi tisti, ki imajo največ težav, lahko od branja veliko pridobijo.
Branje ni enotna izkušnja – tako kot življenjske poti je raznoliko in se razvija skozi čas. A prav v obdobju odraščanja ima posebno težo. Takrat branje ni le kulturna navada, temveč orodje za razvoj pozornosti, domišljije, razumevanja in kompleksnega mišljenja.
Odločitev, da ne beremo, zato ne pomeni le odpovedi enemu izmed načinov preživljanja prostega časa. Pomeni tudi izgubo dragocenega orodja za intelektualni razvoj ter za celostno, kritično in družbeno odgovorno izobraževanje.
Lucía B Palmero Jara – docentka za temeljno psihologijo, Eva Mª Rosa Martínez – redna profesorica na Oddelku za temeljno psihologijo, Javier Roca – univerzitetni profesor na področju razvojne psihologije in psihologije vzgoje in izobraževanja, Marina Pi-Ruano – docentka na Oddelku za razvojno psihologijo ter psihologijo vzgoje in izobraževanja, Pilar Tejero Gimeno – profesorica zaznavanja in pozornosti ter psihologije spomina
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman