Živijo Jasmine.
Ko bi to le bilo mogoče! V knjigah in filmih srečujemo naše najljubše junake, ki za potovanje skozi čas uporabljajo »časovne stroje« in hiše na drevesih. Žal pa v resničnem življenju stvari niso tako enostavne. Pa poglejmo zakaj.
Prvič, skozi čas lahko potujemo na dva načina: v preteklost in v prihodnost.
Potovanje v preteklost
Potovanje v preteklost je, kolikor vemo, nemogoče. Celo pošiljanje podatkov nazaj v preteklost si je težko predstavljati, saj bi to lahko spremenilo potek dogodkov, ki so se že zgodili, kar pa je nemogoče.
Denimo, da si zaradi padca s plezalne stene zlomiš roko. Kaj, ko bi lahko potovala v preteklost in si rekla, da se na plezalno steno ne smeš podajati? Če bi ti to uspelo, ne bi nikoli padla in si zlomila roke. Toda potemtakem tudi ne bi imela razloga, da se vračaš nazaj v preteklost. Kaj to torej pomeni za tvojo roko? Se je zlomila ali ne?
Že samo razmišljanje o tem, ti povzroča glavobol in nisi edina.
Ideja potovanja skozi čas je za večino ljudi precej begajoča ideja. Razlog za to je, da si čas predstavljamo kot nekaj, kar poteka linearno, z zaporedjem dogodkov. Če pa bi v preteklost lahko potovali in spremenili nekaj, kar se je že zgodilo, potem bi spremenili tudi vrstni red teh dogodkov. To pa bi pomenilo tudi kršenje pravila, ki ga imenujemo »vzročnost«.
Vzročnost pomeni pravilo, pri katerem se »vzrok« (npr. tvoja dejanja) zgodi pred »učinkom« (posledica tvojih dejanj). Če se vrnem na primer s plezalno steno, je vzrok padec, posledica pa zlom tvoje roke, ki se je pripetil po padcu. Vzročnost je eno od pravil v vesolju, ki ga ni mogoče prelomiti. Njegova kršitev bi pomenila grde posledice tako za vesolje kot za nas. Strokovnjaki menijo, da je ravno zaradi tega pravila, potovanje v preteklost nemogoče, v nasprotnem primeru bi pravilo lahko neprestano kršili.
Potovanje v prihodnost
Če je vračanje v preteklost nemogoče, ali lahko potujemo vsaj v prihodnost?
Tehnično gledano že sedaj potujemo naprej v času, saj ta praktično mineva. Vsako sekundo potujemo za eno sekundo naprej v prihodnost. Toda to se dogaja vsem, zato temu težko rečemo časovno potovanje, kajne?
Verjameš ali ne, toda dve osebi lahko dolžino časa različno dojemata. Čas hitreje mineva za nekoga, ki se tudi hitro premika, v primerjavi z nekom, ki stoji pri miru. Tej zapleteni predstavi se reče »dilatacija časa«.
Nekomu, ki leti iz Sydneyja do Melbourna, bo čas minil hitreje, kot nekomu, ki čaka nanj na letališču.
Zakaj torej te razlike ne opazimo?
Zato, ker bi se morali precej močneje in hitreje premikati od letala, preden bi opazili podaljšanje časa. Tudi če bi leteli vse okrog sveta, bi začutili samo eno milijardinko sekunde razlike v primerjavi z nekom, ki je ostal doma. Edini način, da znanstveniki sploh vedo za dilatacijo časa, so neverjetno natančni poskusi, s katerimi so jo izmerili.
Žal nam tudi to ne pomaga pri »potovanju skozi čas«. Če bi okrog sveta letela več kot štiri milijone let, bi ljudje na tleh ta čas doživljali samo eno sekundo več kot ti!
Kako hitro lahko gremo?
Torej, če je vse odvisno od hitrosti, potem jo je treba še povečati, kajne? Če bi človek lahko šel dovolj hitro in dovolj dolgo, potem bi na njegovi poti lahko minilo stotine »človeških« let, kar bi mu ustvarilo občutek, da potuje v prihodnost!
Žal pa bi zadoščala samo hitrost, ki je enaka hitrosti svetlobe, kar pa je najhitrejša možna hitrost. Svetloba potuje približno eno milijardo kilometrov na uro in to je zelo, zelo hitro.
Najhitrejši človeški izum je Nasino vesoljsko plovilo Parker Solar Probe, ki so ga avgusta 2018 poslali proti Soncu. Navkljub izjemni hitrosti, pa dosega zgolj 0.064% hitrosti svetlobe. Torej je svetloba več kot 1 000-krat hitrejša!
Vse to pa pomeni, da nas za obisk prihodnosti čaka še zelo, zelo dolga pot.
Pogled nazaj v preteklost
Prav, torej potovati skozi čas ni možno. Lahko pa vsako noč pogledamo nazaj v preteklost.
Svetloba ima, kot smo pravkar spoznali, stalno hitrost. Potuje zelo, zelo hitro, vendar so stvari v vesolju tako daleč ena od druge, da še vedno traja dolgo časa, da nas doseže z oddaljenih zvezd in planetov.
Sončni žarki, ki jih vidimo, za pot do Zemlje potrebujejo osem minut in dvajset sekund. To pomeni, da vidimo Sonce, ki je osem minut in dvajset sekund starejše. Mimogrede, nikoli Sonca ne opazujte neposredno, saj si s tem lahko poškodujete oči.
Najbližja galaksija naši Mlečni cesti je majhna galaksija Veliki pes, ki je od nas oddaljena 25 000 svetlobnih let. To pomeni, da svetloba tja potuje 25 000 let!
Če galaksijo opazujemo s teleskopom, jo dejansko vidimo staro več kot 25 000 let. Če torej sami ne moremo potovati skozi čas, lahko pogledamo v nebo in vidimo preteklost vsako noč.
Avtorici prispevka: Lucy Strang in Jacqueline Bondell
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman