Medtem ko so z zaščitnimi ukrepi proti bolezni COVID-19 (prekinitve letov in zaprtje tovarn v številnih delih sveta) uspeli drastično zmanjšati emisije, pa se je obenem izkazalo, kako škodljiv je lahko nagel odziv v primerjavi s postopnim in načrtovanim prehodom, ki bi ga za postopno odpravo emisij lahko sprejeli že pred desetletjem.
Postavlja se torej vprašanje, kako po prenehanju epidemije COVID-19 ohraniti koristi za okolje in česa se lahko iz enega kriznega odziva naučimo, kar bi nam lahko koristilo pri izvajanju naslednjega.
»Naša hiša gori«
Januarja 2020 so me avtorji podnebnega načrta ukrepov Odbora regij mesta Durham vprašali, čemu tako zadržan odziv na podnebno krizo. Zakaj določena kriza zbuja ukrepanje in spet druga apatijo? O zanikanju je bilo napisanega že veliko, vendar za večjo oddaljenost podnebne krize v primerjavi s COVID-19 obstajajo dobri razlogi. Posledice so se začele pojavljati postopoma (klasični primer »sindroma žabe s segrevajočem se kotlu«), učinki pa niso enakomerno porazdeljeni.
Prebivalstvo na Arktiki že leta opozarja na to, prav tako tudi tisti, ki živijo na nižje ležečih pacifiških otokih. Bogate države v Evropi in Severni Ameriki so podnebne probleme uspele odložiti na nekaj, kar pripada daljni prihodnosti. Da, res je, da so podnebne spremembe nekaj groznega, vendar so tako obsežne in preveč oddaljene, da bi se z njimi soočili. Ko so se začele pojavljati poplave in naravni požari, se je odziv spremenil, vendar počasi in postopoma.
Pandemija v teh istih državah je bolj ali manj prisotna tukaj in zdaj. Okužbe se, namesto v letih in desetletjih, širijo v nekaj dneh in tednih, ravno ta časovna razlika pa ljudi pretresa in jih spodbuja k ukrepanju.
V položaju, v katerem gre za vprašanje življenja ali smrti, bo večina izmed nas sprejela ukrepe za zmanjšanje tveganja, če bomo za to imeli izbiro.
Podnebne spremembe pa bi na drugi strani lahko povzročile prav tolikšno število smrti ali več, vendar proti njim ni bilo sprejetih tako pospešenih ukrepov. Ljudje se kot kaže odzovejo na takojšnje zahteve bližnje prihodnosti – ali pa upajo na končne rešitve, tudi če so srednjeročne nevarnosti občutno večje.
Z odpovedjo letov in velikim številom ljudi, ki delajo od doma, je tako manj potovanj in posledično tudi manj emisij CO2.
Ali je mogoče zagotoviti, da stvari ne bodo več takšne, kot so bile?
Zaustavitev dolgoročnih sprememb
Družboslovne raziskave kažejo, da naše potovalne navade, načini rabe energije in življenjska pričakovanja niso zgolj vprašanja osebne izbire. Ko gredo družine na počitnice, svojim otrokom s tem privzgajajo pričakovanja o kakovostnem življenju, spopadanju z neprijetnostmi v upanju na prihodnje ugodnosti in pogovore o počitnicah, ko pridejo ponovno domov.
Toda domače udobje se spreminja s časom in med različnimi gospodinjstvi. Verjetno si viktorijanci niso nikoli predstavljali, da bodo sredi zime v majicah s kratkimi rokavi posedali po zofah.
Predstave o naši prihodnosti se spreminjajo, temu primerno pa jo tudi načrtujemo. Ne gre samo za sprejemanje boljših odločitev, temveč boljših rešitev, med katerimi lahko izbiramo.
Z zavedanjem ljudi, da je delo na daljavo lahko za nekatere učinkovito in da je prosti čas doma lahko tudi zabaven, je napočil čas, da vlade in podjetja sprejmejo politike, ki bodo ta trend tudi podpirale, npr. z visokokakovostnim širokopasovnim internetom in davki na letalsko gorivo.
V luči virusa se zdi, da države zopet dobivajo staro samozavest pri odločnem sprejemanju ukrepov. Šok pri opazovanju vlad, kot sta ameriška in britanska – načrtovanje sta v zadnjih 40-ih letih prepuščali trgom in zasebnim podjetjem – ki razmišljajo o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka za zaščito delavcev, bi moral dati upanje okoljevarstvenikom z novo vizijo mogočega.
Ko se bo epidemija COVID-19 polegla, bomo lahko vsi nad vladami začeli izvajati pritisk, da bodo po svojih najboljših močeh podobno ambiciozno ukrepale tudi proti podnebnim spremembam.
Izjemno pomembno je, da se ljudje po omejitvi socialnih stikov ponovno vrnejo v družbeno življenje, vendar z novimi vrednotami – druženjem in uživanjem v lokalni umetnosti in glasbi ali spletnimi prenosi v živo ter opuščanjem predstav o prihodnosti iz 20. stoletja, ki slonijo na neomejeni rasti, potovanjih in potrošnji.
V primeru, da bodo vlade na enak način reševale izgube potovalnih agencij, kot se je to zgodilo leta 2008 in 2009 z bankami, bodo ponovno z vsemi silami spodbujali potovanja in pričakovanja na osnovi standardov pred izbruhom koronavirusa, saj se bo vnovič pokazalo vedenje bank po zlomu.
Toda če bodo naložbe naravnane v nizkoogljične alternative in se bodo panoge primorane preoblikovati, bomo morda priča tudi spremembam pričakovanj javnosti. Ravno v trenutnih krize pa se stvari mogoče začnejo premikati – v obdobju, ko vse visi v zraku, lahko izrabimo trenutek, v katerem stvari prevetrimo, preden se te ponovno za nekaj časa postavijo na svoje mesto.
Znanstvene študije ves čas potrjujejo, da odkritja in razvoj ne potekajo gladko in nemoteno, temveč po določenem zatišju izbruhnejo in povzročijo nenadno spremembo v širšem družbenem konsenzu, kar je filozof Thomas Kuhn poimenoval »nova paradigma.«
Mogoče, vendar le mogoče, nam bo pandemija odprla nov pogled na krizo. Izkoristimo skratka to obdobje negotovosti za tehten premislek.
Avtorica prispevka: Simone Abram
Izbor, prevod in priredba besedila: Monika Dežela Grkman
